Zaključki, ki izvirajo iz razmišljanja o doživljanju vojne, so dokaj zaskrbljujoči. Trdno verjamemo v poraz doktrine rasnega nadčloveka – zato se lahko vprašamo, ali je mogoče pokopati tako mogočno breme zla in nanj pozabiti, kot so skušali storiti po prvi svetovni vojni, ko so vztrajali v utvari prosperity. Vse je odvisno od tega, kako bo človek v svoji vesti opravil z dvomom. Če se bo v njem udomačil, če bo “boj za življenjski prostor” priznal za naravno stanje – se bodo na prizorišču pojavili realistični politiki, ki bodo v ravnotežju moči in medsebojnem grozenju držav iskali edino podlago mednarodnih odnosov – kar, kot vemo, ne vodi več v “majhne vojne” med dvema državama, ampak se mora končati z igro za ves svet. Če bo premagal dvom in se povrnil k starim sanjam o državi združenega človeštva – še ne vemo, kakšno formulo bo izbral. Ali bo skušal civilizacijo, ker bo spoznal, da je v današnji podobi od temeljev zla, uničiti, preorati in graditi od začetka ter vzgajati množice v bratstvu uboščine in izgubi osebnosti? Ali pa bo, ker zavestno ali nezavedno pripada tradiciji zahodnega krščanstva, skušal civilizacijo obnoviti, obogatiti in izboljšati, tako da bo spreminjal zastarele ustanove in jih prilagajal novim zahtevam? Ne vemo.