Razporeditev prostorov je skrajno racionalna, tako da je lastnik dobil točno to, kar je želel. Brez pomoči arhitektov bi bilo ta cilj težko doseči. »Klasične slovenske hiše, ki so jih ljudje sami gradili v sedemdesetih letih v obdobju desetih ali dvajsetih let po predelanih tipskih načrtih, imajo več napak. Imajo preveč kvadrature, številni majhni prostori pa so nefunkcionalni. Skoraj vse hiše so obrnjene proti severu in redko katera izkorišča prednosti vrta,« pravi Perović. Njuni objekti so vedno postavljeni tako, da je izkoriščeno najboljše, kar ponuja parcela, in vedno živijo v interakciji z okolico. Za fasado se ne bojita uporabiti nezaščitenega lesa, in to kljub splošni slovenski skepsi, da les vzdrži vse vremenske neprilike le, če je premazan z lakom. Da gre za neumnost, dokazujejo ne le Švicarji, ki pri gradnji uporabljajo skoraj izključno nezaščiten les, pač pa tudi po sto let stare kašče na Gorenjskem. Pri delu se ne omejujeta z zmotnimi slovenskimi zapovedmi, kot je tista, da naj bi tradicionalna slovenska hiša imela streho dvokapnico. »Dvokapnica sicer sama po sebi ni nič slabega. Težava je v tem, da so jo v urbanističnih načrtih v zadnjih petnajstih letih zafiksirali kot tradicionalno za slovenski prostor. To je neumnost, saj so s tem spregledali, da v Sloveniji obstajajo tudi modernistični objekti z ravnimi strehami. Pretvarjanje, da te sive kockaste hiše z dvokapnico pripadajo tradiciji, je smešno,« meni Bevk. »Mogoče bo slišati paradoksno, toda če bi socializem gradil več stanovanjskih blokov, bi bilo v slovenski krajini manj škode, kot jo je povzročila gradnja individualnih hiš.« Tudi v Švici so krajino precej uničili s podobnimi hišami, kot jih poznamo v Sloveniji, vendar so to uvideli in zadnjih dvajset let delajo izjemno arhitekturo. »Tam se ti zlahka zgodi, da boš sredi alpske vasice na dva tisoč metrih zagledal zelo moderno hišo z ravno streho.« V Švici tudi ni nič nenavadnega, če znani arhitekt Zumthor v marmor oblečene toplice postavi v dokaj zakotno vasico Vals.