še razširiti svoboščin in premoči svoje kraljevske oblasti in dostojanstva zaradi trmoglavosti upornih podložnikov, se zdi primerno, da bi moral kralj po nasvetu svojega častivrednega sveta objavljati proklamacije za dobro ljudstva in v obrambo svojega kraljevskega dostojanstva, kakor bo zahtevala nujnost. To mnenje enega od domov parlamenta je pozneje potrdil drugi parlament, statuti pa so podelili proklamacijam tako veliko veljavnost, kakor da bi jih objavil parlament (34. Henrik VIII., člen 23). Ta zakon je ostal v veljavi, dokler je v času mladoletnosti Edvarda VI. državi vladal protektor, v prvem letu vladanja tega kralja pa je bil razveljavljen (1 Edvard VI). Ugotavljam tudi, da je parlament v 11. letu vladanja Henrika VII. izkazal tako veliko spoštovanje kraljevim dejanjem in odlokom, da je s statutom določil sredstva ali način, kako pobirati prisilni prispevek, ki pripada kralju, čeprav so bili po statutu, ki je stopil v veljavo nekoliko prej, vsi prisilni prispevki za zmerom prekleti in razveljavljeni (1. Rihard III., člen 2). Gospod Fuller180 v svojem Argumentu proti postopkom vrhovnega sodišča priznava, da je bil statut 2 Henrik IV., člen 15, ki navadnim sodnikom daje oblast, da zaprejo in oglobijo podložnike, razglašen brez soglasja spodnjega doma, ker ta v aktu ni omenjen. Če ta argument kaj velja, bomo naleteli na številne starodavne statute iste vrste, saj se je soglasje spodnjega doma v starejših parlamentih le redkokdaj omenjalo. Najbolj uveljavljen naziv parlamentov v času Edvarda III., Riharda II., treh Henrikov, IV., V., VI., in v času Edvarda IV. in Riharda III. je bil: »Kralj v svojem parlamentu s soglasjem prelatov, grofov in baronov in na peticijo ali posebno prošnjo spodnjega doma ukazuje.« Isti gospod Fuller pravi, da je bil statut, izdan proti lolardom,181 sprejet brez soglasja spodnjega doma, kakor je videti iz naslednjih besed njiNicholas Fuller (1557?–1626), angleški teolog, avtor dela The Argument of Master Nicholas Fuller, in the case of Thomas Lad, and Richard Maunsell his clients, London 1607. Knjiga je bila ponatisnjena leta 1641. 181 Verska ločina, nastala v 14. stol., ki je izhajala iz Wycliffovega učenja. Op.ur.