Za evropsko gospodarstvo v času od 6. pa vsaj do 10. stoletja lahko rečemo, da so se v njem sistematično prepletale poljedelske dejavnosti in izkoriščanje nekultivirane narave, ledine. V listinah tistega časa je bil pogost binom terra et silva skoraj hendiadis, kar je pomenilo, da so obdelovalne površine in ledine hkrati obstajale tesno prepletene druge ob drugih, se mešale in se zarezovale druge v druge v mozaiku pokrajinskih oblik, ki mu je ustrezal zbir raznoličnih dejavnosti: pridelava žit in vrtnarstvo, lov in ribolov, prosta paša, nabiralništvo. Posledica tega je bil precej artikuliran in razčlenjen prehranjevalni sistem, v katerem je jedem rastlinskega izvora (žitom, stročnicam, vrtninam) ob boku vedno stala hrana živalskega izvora (meso, ribe, jajca) oziroma tista, ki so jo dajale živali (sir). To je veljalo za vse družbene sloje, saj so na vse delovali tako prostorski kot družbeni dejavniki. V prvi vrsti je ugodno razmerje med številom prebivalstva in viri prehrane dovoljevalo določeno preživetveno raven celo pri malo donosnem pridelovalnem sistemu, kakršen je bil tisti, ki je temeljil na ekstenzivnem izkoriščanju ledine; drugič pa lastniška in proizvodna razmerja niso nikomur branila, da bi neposredno uporabljal območja, četudi so pripadala kralju ali gospodu ali cerkveni instituciji. Gozdov in pašnikov je bilo toliko, da so bili tako ali drugače dostopni vsakomur. V predpisih, ki so jih germanska ljudstva uzakonila med 6. in 8. stoletjem, izražajo večjo skrb glede »gneče« v gozdovih kot glede določanja poljedelskih mej. Glede na njihova določila se zdi, da vprašanja o tem, kdo je bolj upravičen, da pobere ubito divjad, niso nič manj pomembna od zaščite vrtov. Seveda obstajajo razlike: Zahodni Goti iz Španije, ki niso bili vezani le na sredozemski prostor kot tak, temveč tudi na rimsko kulturo, v svoji zakonodaji namenjajo več pozornosti kot druga ljudstva obdelovanju polj in poljskim pridelkom. V celoti pa je v evropski kulturi in gospodarstvu vidna nasprotna težnja.68