Novejšo arhitekturno podobo je Novemu Pazarju dal Toma Milovanović, za katerega Muslimani pravijo, da je uspešno združil staro in novo podobo mesta. Tudi hotel Vrbak, pod katerim teče reka Ras, je njegovo delo. Precejšnje nasprotje impozantne zunanjosti je nefunkcionalna notranjost z majhnimi sobami in neskončnimi okroglimi hodniki okoli osrednje zastekljene kupole. Na večerne predstave romunskih striptizet prihajajo tudi rezervisti, ki nato prenočijo v hotelu. Eden je prihajal vsak večer. Zapomnila sem si ga, ker je neki večer pred njim zbežal mlad begunec iz Sarajeva. V strahu, da ga ne dobijo in vtaknejo v konvoj za izmenjavo ujetnikov, se je več dni skrival po mestu. Rezervista sem potem naslednji dan srečala v Sopoćanih, kamor je patriarh Pavle prišel blagoslovit novega vladika timoške regije Justina Stefanovića. Brez avtomobila z beograjsko registracijo do samostana Sopoćani, ki je v 13. stoletju pripadal kralju Urošu, sploh ne bi prišla, ker je vojska strogo selekcionirala avtomobile z novopazarsko registracijo. In če nova jugoslovanska ustava še tako deklarativno razglaša, da sta država in cerkev ločeni, to pač ni realnost zahodnega Sandžaka. Že ob prihodu sva namreč ugotovila, da ne gre za nikakršen verski spektakel, ampak za parado vojske, ki s tega območja odhaja čez Drino na precej resnejšo parado v Goražde, Višegrad in Fočo. Na poti k samostanu sem med ljudmi, ki so veselo popivali v štirih velikih vojaških šotorih, ujela nekaj besed: vojna, bog, patriarh, narod, Srbija, kralj, država… same svete ideje, v imenu katerih lahko obesiš tistega, ki ima pomisleke. V takšni druščini sta drugačna obleka in nasmeh obremenjujoča, nepoznavanje običaja, po katerem je treba nujno na ustreznem mestu v cerkvi prižgati svečo, pa je lahko usoden greh.