Na večer šestnajstega novembra 1532 so mladega kralja šestnajstmilijonskega kraljestva, ki je po dolgi in krvavi bratomorni vojni iz boja za prestol pravkar izločil svojega polbrata Huaskarja, na nosilih prinesli na glavni trg Cajamarce. Spremljalo ga je veliko število oboroženih mož, kakih šest tisoč. Na trgu sta ga pričakali dve osebi. Prva je bila odeta v dolgo črno umazano ogrinjalo, ki ga je okrog vratu stiskal kolar. Možakar je bil eden izmed peščice belopoltih prišlekov, o katerih je bilo že nekaj časa slišati poročila, da letajo na demonskih štirinožnih bitjih skozi zrak in delajo čudeže. Ob njegovi strani je stal trinajstletni deček, edini indio, ki je vsaj za silo znal jezik mogočnih belih bogov. Prvega tolmača južne poloble so klicali Filipillo. Njegovo pravo quechuansko ime je pozabljeno, verjetno tudi nikoli ni bilo zapomnjeno, tako kot so nepomembna in pozabljena imena milijonov, ki so se borili zgolj za svoja imena in nič več. Mož v črnem, za dobro glavo večji od največjega Inka, je stopil pred kralja in mu v imenu krone sporočil, da od tega trenutka dalje njegovo kraljestvo, z vsemi podaniki in premoženjem vred, pripada kralju belih bogov onstran oceana, za katerega Atahualpa, inkovski kralj, še nikoli ni slišal. Sporočil mu je tudi, da sme še naprej zadržati svoje privilegije, posesti, čast in oblast, če sprejme Jezusa Kristusa kot edinega boga in Karla I. kot edinega zakonitega poglavarja. Toda Atahualpa še nikoli ni slišal za kakega Jezusa Kristusa. Vincente Valvedre, ladijski duhovnik Špancev, ki je kralju postavil ta ultimat, je moral najkasneje v tem trenutku postati nadvse vznemirjen. Zavedal se je, da lahko vsak hip vdre na trg preostalih sto tisoč Atahualpinih mož, ki so čakali pred mestom. Še danes si predstavljam, kako mu je tekel znoj po čelu, kako mu je skozi nosnice vstopal po miših zaudarjajoč vonj njegovih vlažnih oblačil, ta znani vonj smrti. Razpelo, ki ga je Vincente Valvedre ves čas držal v roki, je sedaj dvignil visoko pred Velikega Inka in ukazal dečku, naj vpraša kralja, če torej sprejema Jezusa Kristusa, spočetega od svetega duha, rojenega iz device Marije, križanega in iz groba vstalega, če se odreka vsem svojim bogovom in sprejema Njega kot edinega boga. Kakšna zmeda je vladala v dečkovi glavi. Kako prevesti nekaj, kar v drugem jeziku ne obstaja in za kar niti sam ni vedel, kaj je? Atahualpa je poslušal in molčal. Vseh šest tisoč Atahualpinih mož, nagnetenih na malem cajamarškem trgu, je napeto molčalo. Duhovnik je še zadnjič poskusil. S tresočimi rokami je povlekel iz žepa skrivnostni predmet in ga izročil Inku. Če ga sprejme, pomeni, da sprejema tudi krščanstvo, če ne, potem ... Atahualpa je vzel predmet čudnega otipa in oblike v roke. Prvič v življenju je držal knjigo. Kralj, ki ni poznal ne pisave ne papirja, si jo je ogledoval z vseh strani, jo listal, se ustavil na kateri od strani, jo povohal, morda okusil, prislonil uho ob to nadvse čudno darilo, za katero je beli bog trdil, da govori svete besede: molčala je. Trenutek, v katerem je Atahualpa vrgel to nadvse neuporabno, neznano, molčečo in zanj žaljivo darilo črno odetemu bogu nazaj pred umazane noge, trenutek, v katerem je šest tisoč parov inkovskih zenic sledilo padanju grobega kosa živalske kože, ki je z razprtimi belimi krili kot mrtev metulj obležala v prahu, trenutek, v katerem je sto šestdeset parov oboroženih zenic Pizarrovih belih bogov, skritih v zasedi, spremljalo padanje Biblije, vedoč, kaj to zanje pomeni, ta trenutek je postal zgodovina.