Poleg tega ta banda ves čas zlorablja prislov »absolutno«. Medtem ko si zapisujem, kaj pravijo ti Gospodarji sveta, mi natakarica prinese rogljičke, kavo s smetano, male lončke z marmelado Bonne Maman in dve mehko kuhani jajci. Ne spomnim se več, kako so bile oblečene natakarice v Windows on the World. Ko sem se tam pojavil prvič in zadnjič, je bilo ponoči. Po mojem so najemali črnce, študentarijo, brezposelne glumače ali pa prijazne punce iz New Jerseyja z ozkimi predpasniki na velikih joških, futranih s koruzo. Ampak pozor: to ni bil McDonald's, Windows on the World je bila restavracija v velikem slogu in z mastnim računom na pavšal (35 $ za brunch, brez napitnine). Tel : +1 212 938 1111 ali 212 524 7000. Rezervirati precej vnaprej in vstop obvezno s suknjičem. Poskusil sem poklicati, ampak zdaj se oglaša samo odzivnik neke gledališke blagajne. Mislim si, da so bile natakarice še kar lušne in v izdelanem imidžu: bež kostim z začetnicami »WW«? Kot sobarice po starem, z malo črno oblekico, ki nas ima, da bi jo privzdignili? Hlačni kostim? Smoking Gucci, ki ga je narisal Tom Ford? Preveriti se tega ne da več. Pisanje tega hiperrealističnega romana otežuje realnost sama. Od 11. septembra 2001 ne samo, da realnost prehiteva fikcijo, marveč jo celo uničuje. O tej temi ne moremo pisati, ne moremo pa tudi pisati o čem drugem. Nič več nas ne zadane.