Potem sem jo videval skoraj vsak dan. Prihajal sem zvečer ali zgodaj zjutraj, ko sem ji, preden sem sedel za računalnik, prinesel rogljiček. Vedno ga je dala otrokom. Njena sposobnost ponosnega in prav nič patetičnega samoodpovedovanja me je še bolj pritegnila. Imela je gladke lase in droben obraz. Zdaj, ko sem jo videl večkrat, se mi je zdel njen obraz še bolj droben. Hodila je pokončno in včasih sem imel občutek, da stopa po prstih, da se s peto nikoli ne dotakne tal. To je njeno gibanje naredilo graciozno. Elegantno. Premikala se je skoraj neslišno in vedno je nosila svoj črni zvezek pod pazduho. Rekel sem ji, da me spominja na srno. Brez zadrege in pomišljanja mi je odgovorila, da je tudi njenega fanta, zdaj je prvič uporabila to besedo, spominjala na srno. Imela je sposobnost, da je reagirala hitro in da se ni nikoli znašla v zadregi. Prav tako ni nikoli nikogar užalila, čeprav je znala zelo natančno povedati, kaj ji je všeč in kaj ne. Vedel sem: to, da omenja svojega fanta na takšen način, pomeni, da še ni čas, da moram biti vztrajen, da ne smem prestopiti meje…