lesom in duhom, močjo in nemočjo, smrtjo in življenjem ipd. Na jezikovno-slogovni ravni se barok v Pregljevi noveli kaže v nekaterih dolgih, zapletenih povedih, zlasti ko gre za močno razširjene stavčne člene. Zgleden primer je kar prva poved novele (začetek prvega odlomka). Realizem je opazen v natančnem prikazovanju prostora in časa pa tudi v preprostejši skladnji, prilagojeni govornim situacijam oziroma književnim osebam. V govoru popotnikov je pisatelj uporabil kratke povedi z značilnimi pogovornimi zvezami ali s pogovornim besednim redom, npr.: »Martin Munih bo zaradi tega bridko smrt storil« … »Saj bi čudno ne bilo.« … »Kristus Jezus, molči že.« (1. odlomek). Tako preprosto govori tudi Gospa nebes – Tini »se je zdelo, da je njen glas prav tako človeško navaden in vsakdanji, kakor so besede tolminskih babic« (2. odlomek). Simbolizem se odraža v mističnosti zadnjega Tininega doživetja, predvsem pa v uporabi simbolov, med katerimi so značilni zvonovi, strašni pomračnik in cvetoča češnja. Pozni zvonovi na začetku novele pomenijo začetek izvršitve sodbe, uvajajo zgodovinski dogodek, pozneje pa naznanjajo smrt upornikov in uvedejo drugi del Tinine zgodbe. Strašni pomračnik simbolizira tesnobo in grozo, cvetoča češnja pa začetek novega življenja. Modernizem se kaže v notranjem samogovoru glavne književne osebe, v toku njenih misli, usmerjenih na morišče, kjer naj bi krvavi ostanki Janezovega telesa prinesli mir otroku. Motiv odsekane glave spominja na Wildovo Salomo, izstopa pa zato, ker se Tinin blodni klic ponavlja kot refren vse do prvega vrha.