Združeni narodi so utelešenje zelo ambiciozne ideje mednarodne skupnosti o mednarodni solidarnosti. Najdejo se realisti, ki pravijo, da je ta ideja neuresničljiva. Popolno se je seveda ne da uresničiti. Machiavelli, ki je eden najbolj realističnih mislecev vseh časov, pa v svojih zelo pragmatičnih nasvetih vladarju navaja veliko argumentov, ki so v prid Združenim narodom. Pravi, da si mora človek, ki uresničuje politične cilje, zadati višje cilje od tistih, ki jih je realno sposoben uresničiti. Tako kot morate pri lokostrelstvu ciljati visoko, da zadenete tarčo, je dobro tudi v mednarodni politiki gledati v nebo, da uresničite nekaj na zemlji. Nekje drugje pravi, da imamo vedno možnost reševati probleme ali s silo ali z zakoni. Po prvem posegajo živali, po drugem ljudje. Ker drugo vedno ne deluje, se je treba včasih zateči k prvemu. Če poskušamo to razumeti v kontekstu današnjega stanja sveta, je tudi po kriterijih realistične analize dobro, da obstaja institucija z ambicioznimi cilji, četudi jih ne more doseči v celoti in je zasnovana na ideji legitimnosti. Združeni narodi so nenehno soočeni s kriznimi situacijami, ker imajo visoke cilje. Ko pridejo cilji v nasprotje z interesi, lahko pride do konfliktov. V Džakarti so na sprejele bučne demonstracije proti Združenim narodom. To nas je presenetilo, ker iz New Yorka nismo mogli oceniti, kako zelo je indonezijski ekstremistični nacionalizem razpoložen proti Združenim narodom. Dojemali so nas kot zaščitnika sovražnika. Demonstrirali so otroci vojakov, ki so bili v zadnjih petindvajsetih letih ubiti na Vzhodnem Timorju. Govorili so nam, da so njihovi očetje padli, da bi na Timor prinesli civilizacijo in blaginjo, mi pa smo to svetlo idejo izdali.