Koliko najboljši kitajski športniki zaslužijo, ne ve nihče. Ve pa se, da kolajne prinašajo privilegije pri šolanju in boljše državne službe. Po olimpijskih igrah naj bi bilo drugače, saj so nagrade za Kitajce “astronomske”. Pred olimpijskimi igrami so objavili, da bo vlada povprečno nagradila zlate kolajne z 250 tisoč juani oziroma 25 tisoč evri. Najpomembnejše naj bi dosegle vrednost 70 tisoč evrov. Športniki imajo na Kitajskem sicer status velikih zvezdnikov, vendar možnosti, da bi svojo “slavo unovčili”, nimajo. Sloviti telovadec Li Ning, ki je prižgal olimpijski ogenj in je postal nekakšen simbol prehoda iz starega, okostenelega komunističnega športa v novi, obarvan z biznisom, je izjema, s katero želijo Kitajci svetu pokazati, da je tudi pri njih mogoče uveljaviti individualizem. Košarkar Yao Ming in še nekateri športni zvezdniki novega tisočletja, ki za velike vsote igrajo košarko v tujini, pa te možnosti nimajo. Ming je moral svoj lokal v Šanghaju zapreti, ker je bilo preveč administrativnih ovir. Če bi sodili po vsem, kar smo zvedeli o kitajskem športu v olimpijskem letu, potem bi lahko mirno zapisali, da Maov duh še močno živi. Navsezadnje se je to videlo tudi v osrednjem olimpijskem časopisu, ko je na naslovnici veliki Yao Ming nosil olimpijski ogenj. Nad njim je bil še vedno veliki Maov potret ...