Slovenski spomin je sestavljen iz drobcev in koščkov preteklosti, ki naj bi pričevali o tem, kdo v resnici smo in kakšna je naša vloga v svetu. Oblikovanje podobe gradi na kolektivnem spominu, ki je nenehno na udaru zaradi pritiskov želja po »primernem« razumevanju današnjega časa. Maličenje je vseskozi prisotno. Kamenčki preteklosti se predelujejo in postavljajo na sam piedestal naše zavesti, velike gmote nekdanjega časa pa so preprosto prepuščene pozabi. Včasih celo potlačene. Zasluge za formiranje slovenske biti se kot odlikovanja pripenja velikim osebnostim, ki so v odločilnih trenutkih znale povleči usodne poteze. Največji del življa ostane pri tem zapuščen in pozabljen. Brez spomina preteklosti malih ljudi je njihova zgodba izgubljena, ostanejo brez identitete, prepuščeni neizprosni moči pozabe.Divjanje fašističnih tolp se je ob samem jezičku Jadranskega morja razplamtelo, precej preden so se sile mrtvaške glave in črne zastave v Rimu zavihtele na oblast. »Komaj rojen, že goriš v ognju večera,« je ob zažigu največjega med slovenskimi narodnimi domovi zapisal genialni poet. Mržnja do vsega slovanskega je tistega dne dosegla vrhunec in na udaru ni bil samo slovenski narodni dom, marveč je pekel zajel tudi slovenske restavracije, pisarne odvetnikov, knjigarne, posojilnice in druge ustanove. Bestialnost fašizma je najprej prišla do izraza v novopriključeni Julijski krajini, kjer naj bi se »drugorodno« prebivalstvo kar najhitreje poitalijančilo – ali pa izumrlo. Ideja, ki so jo zasejali že pristaši italijanskega nacionalizma ob združevanju države, je s fašizmom vzklila v najbolj brutalni podobi. Tudi tisti, ki jih novi režim ni preselil v druge kraje na apeninskem škornju, so spoznali, da življenje ne ponuja pravih priložnosti, in so se zato v veliki meri odločali za izselitev. Seveda so temu botrovali še mnogi drugi dejavniki, a množičnega odliva prebivalstva, kakršnega predvojni čas na Primorskem ni poznal, ne moremo zanikati. Po za zdaj še nepreverjenih podatkih, ki so jih zbrale primorske in istrske emigrantske organizacije, naj bi se prav v tem času iz Julijske krajine izselilo okoli 100.000 Slovencev in Hrvatov. Impozantna številka govori o množičnem odhodu, ki je bil ob vseh fašističnih težnjah po »izboljšanju« prebivalstva z visoko rodnostjo in zajezitvijo izseljevanja dodatno pospešen, saj je šlo za »drugorodce«, ki nimajo mesta v Mussolinijevem prenovljenem imperiju. Približno petnajst tisoč je bilo med njimi takih, ki so pričakovali uresničitev ameriškega sna in boljšega življenja v novi deželi ob Srebrni reki. Njihova zgodba stoji na robu, zapuščena in pozabljena.Franc Kurinčič, eden izmed bolj dejavnih izseljencev, je v slikovitem opisu njihovega pristanka na argentinskih tleh ubesedil reakcijo pristaniških uradnikov, ki so ob pogledu na njihove priimke takoj vprašali: »Italiano ala fuerza?« (Italijan na silo?) Zbeganost apatridov je takole popisal: »Bili smo nekaki brezpravni elementi. Jugoslovani nismo bili, še manj Argentinci. Italijani pa tudi nismo hoteli biti, čeprav smo imeli njihov passaporto. Nasprotno, na svoji koži smo občutili, kako so nas fašisti na poslaništvu zasledovali.« Da, to je bil čas, ko je bila italijanska emigrantska skupnost izjemno dobro organizirana s pravim fašističnim klubom in močnim vplivom v argentinski družbi. Z državnim udarom generala Uriburuja leta 1930 in gospodarsko krizo, ki je Argentino kot izvoznico primarnih izdelkov močno prizadela, se je za primorske priseljence začel pravi brezup. Kakršnokoli, naj bo še tako težaško delo, je bilo nemogoče dobiti, zato so premnogi tavali po ulicah Buenos Airesa in brskali za grižljaji. »Gradnja Amerike« v teh strašnih razmerah je za marsikoga pomenila hitro utopitev v morju argentinstva in nepreklicno izgubo identitete. Vseeno pa je bilo kar nekaj takih, ki so se ob garaškem delu in z medsebojno pomočjo v okviru društev povzpeli v srednji sloj argentinske družbe. V sedemdesetih letih so se tri društva primorskih izseljencev združila v skupno organizacijo Triglav. Največje društvo slovenskih izseljencev v Argentini se je v osemdesetih letih lahko pohvalilo z zgradbo, ki je obsegala skoraj pet tisoč kvadratnih metrov površin, ter pestro paleto umetniških in športnih dejavnosti. V turbulentnih letih razpadanja socialistične Jugoslavije in izgradnje nove države je Triglav zapustilo mnogo članov, upad pa gre bržkone pripisati tudi »naravnim« dejavnikom vključevanja v argentinsko družbo. Velik del odgovornosti za usihanje nekoč največjega slovenskega društva pa brez dvoma nosi tudi slovenska država s svojim mačehovskim odnosom do tega dela izseljencev.Občutek navezanosti na nekdanjo domovino je pri velikem delu primorskih izseljencev še vedno prisoten, čeprav se morda zdi, da dejavnosti društva prehajajo bolj na folklorno raven priprave slovenskih jedi in praznovanja slovenskih praznikov. Sedanji predsednik društva Triglav Fernando Leskovec se je rodil v Argentini in nikoli ni živel v Sloveniji, a še vedno deli čut pripadnosti do domovine svojih staršev. Spominja se, da je Slovenija vedno predstavljala referenčno točko za mater, ki je vselej primerjala argentinsko s slovenskim in govorila: »Tako se v Sloveniji ne dela, pri nas je to drugače.«Junija lani je deželo obiskal nekdanji direktor Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Egon Pelikan ter društvu Triglav za leto 2009 obljubil pomoč v vrednosti 50.000 evrov. Denarna podpora je bila zaradi neznanih razlogov kmalu preklicana. Bolj kot pomanjkanje finančne pomoči pa Triglav pesti popolna ignoranca slovenskega veleposlaništva v Argentini, ki deluje, kot da izseljenska skupnost primorskih Slovencev sploh ne obstaja. Čeprav imajo na spletni strani veleposlaništva v Buenos Airesu (pristojno je tudi za Brazilijo, Peru, Čile, Paragvaj in Urugvaj) zapisano, da je »posebna pozornost namenjena vzdrževanju, vzpostavljanju in poglabljanju stikov Slovenije s slovenskimi izseljenci v Južni Ameriki, predvsem v Argentini, Braziliji, Urugvaju, Venezueli, Peruju in Čilu«, je njihovo zanemarjanje velikega dela slovenskih izseljencev v nebo vpijoče. Slovenski veleposlanik je vsako leto ob veliki noči pripravil poslanico, v kateri je zaželel vsem slovenskim društvom v Argentini lepe praznike. Letos Triglava niti omenil ni.Aprila je v mestni hiši Buenos Airesa potekala slovesnost, na kateri je Fernando Leskovec kot predstavnik Triglava že drugič prevzel petletni mandat vodenja organizacije vseh izseljenskih skupnosti v Argentini (Federacion Argentina de las colectividades – FAC). Prisotni so bili tako predstavniki mestnih kot nacionalnih oblasti ter veleposlaniki emigrantskih skupnosti. Slovenskega ni bilo med njimi, čeprav so mu vabilo poslali. Pravzaprav tam ni bilo niti enega samega predstavnika slovenskega veleposlaništva.Četrtega septembra v Argentini vsako leto praznujejo dan imigranta, ki je posvečen vsem priseljenskim skupnostim in obeležuje spomin na sprejem zakonodaje o priseljevanju, sprejete na ta dan leta 1812. Na slovesnosti so se letos zbrali predstavniki mestnih in nacionalnih oblasti, treh najbolj razširjenih religij, pripadniki 56 imigrantskih skupnosti, več kot petsto povabljenih gostov in množično občinstvo. Z govorom je kot predsednik organizacije priseljenskih skupnosti navzoče nagovoril Fernando Leskovec, poleg njega pa je spregovoril še direktor nacionalnega urada za migracije. Povezovalec srečanja je poudaril, da slovensko predsedovanje ni pomembno samo za društvo Triglav, temveč za vse slovenske priseljence, ki živijo v Argentini. Čeprav so slovenskemu veleposlaništvu poslali vabilo tako iz organizacije FAC kot tudi iz Triglava in nacionalnega urada za migracije, se dogodka ni udeležil prav nihče z veleposlaništva, poslali pa niso niti sporočila, ki bi pojasnilo njihovo odsotnost na slovesnosti, pomembni tako za skupnosti priseljencev kot za argentinsko družbo in nenazadnje tudi za Slovenijo.Ustanova društva Triglav, nekdaj ponos slovenskih izseljencev, je medtem neizbežno zapisana propadu. Svoje včerajšnje slave mu najbrž nikoli ne bo uspelo obuditi, saj je asimilacija dolgoročno neizbežna. Nenaklonjen odnos, ki se kaže že v tem, da slovenska država društvu ne zagotavlja ne sodobnih slovenskih filmov ne slik države, kaj šele knjig s kakšnimi celovitimi opisi dežel, pa vzbuja nelagoden občutek odrezanosti in odtujenosti. Zares, zgodbe primorskih izseljencev v Argentini so del pripovedi, ki ni sestavni kos slovenskega spomina in je zato potisnjen v prostor nepreklicne zapuščenosti in pozabe. Izgubljene koščke pa je treba povezati, jih sestaviti v mozaik in zlepiti v formo, ki ne bo zgrajena samo iz Maistrov in Korošcev, ampak bo upoštevala širino družbenega življenja ter doprinos ljudi z današnjega obrobja zgodovine k skupni pripovedi. Umestitev izkušnje primorskega izseljenstva v Argentini v našo skupno zavest pomeni priznanje obstoja njihove skupnosti ter naše kompleksne identitete, ki je ne sestavlja le linearna pripoved uspešnih dejanj velikih osebnosti, temveč tudi drobne zgodbe ljudi z obrobja. Dolžnost slovenskih oblasti torej ni toliko nepreklicna in brezosebna pomoč s preprostim nakazilom denarnih sredstev kot priznanje obstoja skupnosti, ki je ostala prepuščena neizprosni moči pozabe. Naravnanost slovenske politike je namreč prav rezultat tega, da je velik del preteklosti, ki bi moral predstavljati osišče današnjega delovanja, preprosto umaknjen iz našega kolektivnega doživljanja sveta. In imenovanje nekoga, ki že od svoje mladosti živi v Argentini, za predstavnika slovenske države v deželi onkraj oceana, je samo posledica tega.Miha Zobec, študent zgodovine in sociologije, stalni dopisnik radia Triglav Buenos Aires za Slovenijo, Sežanalovenski spomin je sestavljen iz drobcev in koščkov preteklosti, ki naj bi pričevali o tem, kdo v resnici smo in kakšna je naša vloga v svetu. Oblikovanje podobe gradi na kolektivnem spominu, ki je nenehno na udaru zaradi pritiskov želja po »primernem« razumevanju današnjega časa. Maličenje je vseskozi prisotno.