Slovenski izseljenci s Primorskega, ki so prišli v Argentino v obdobju med obema vojnama, niso bili le ekonomski emigranti, ampak tudi politični begunci. To dejstvo je primerno podčrtano v zgoraj omenjenem citatu iz Hladnikove knjige spominov Od Triglava do Andov, ki je izšla v Gorici leta 1978. Na podoben način so o značaju medvojne primorske emigracije v Argentini pisali sami izseljenci v svojih glasilih. Slovenski tednik, Novi list, Slovenski dom, Njiva itn. so se ločevali pri presojanju svetovnega dogajanja in pri obravnavanju jugoslovanske stvarnosti, zlasti po uvedbi šestojanuarske diktature, vendar je vse združevala ostra kritika italijanskega fašističnega režima, ki je Slovencem na Primorskem in Notranjskem prizadejal toliko gorja in krivic.21 O počutju primorskih izseljencev v Argentini, ki so se imeli bolj za begunce kot pa za izseljence, je na primer v uvodniku revije Njiva decembra 1939 mogoče brati te odločne besede: "Nekje čitamo, kako vleče mnoge Slovence v tujino strast po bogastvu; morda bo kakšna izjema, toda bodi resnici na ljubo povedano, da ogromna večina Slovencev iz pod Italije, se nas je izselila, ker so nam doma odrekli tujci najmanjšo svobodo in pa košček kruha, katerega smo si znali zmiraj sami zaslužiti. To je pravi vzrok, zakaj se nas je po vojni toliko Primorcev izselilo. Kdor misli drugače in primerja predvojno izseljevanje Slovencev v Severno Ameriko, z nami, je politično analfabet".22