Tomažiča, za nekakšne odkritelje nove Amerike, potem o problematiki Venetov ne ve ničesar ali pa malo. Venetska teorija je najmlajša in najprivlačnejša za široke ljudske množice, v vrsti avtohtonističnih teorij, ki so bile v našem prostoru poznane že od 15.stoletja dalje, v posameznih elementih pa že od 9.stoletja dalje. ( izčrpen pregled pri D. Mihelič, Etnična podoba Karantanije in njenih prebivalcev v spisih zgodovinarjev od 15. do 18.stoletja, v : Slovenija in sosednje dežele, 893 – 961). Po venetski teoriji naj bi začetki slovenske etnogeneze sodili v čas 1200 let pred Kristusom, v dobo etnogeneze Venetov, ki naj bi po mnenju prej imenovanih treh sanjačev, bilo mogočno ljudstvo, ki je naseljevalo večji del evropskega sveta in celo Afriko in Indijo. Kot dokazi, naj bi služili epigrafsko izpričani jezikovni ostanki, ki naj bi posredovali zgodnjo razvojno fazo slovenskega jezika. To ljudstvo naj bi skozi celotno antično dobo ohranilo svojo identiteto in jezik. V pozni antiki naj bi v neke vrste osvobodilni vojni odvrglo rimski jarem, ob tem uničilo krščanstvo kot vero rimskih okupatorjev in postalo nosilec tistih gibanj, ki so vodila nastanek Slovencev. Veneti so bili ljudstvo v severovzhodni Italiji, ki je bilo že v zgodnji cesarski dobi romanizirano. Omembe tega ljudstva so tako redke, da ne potrjujejo obstoja etnične in jezikovne samobitnosti, še manj pa to dokazuje zgodovinski – mitografski ekskurz o Akvileji in Venetih v govoru ( poznejšega ) cesarja Julijana Odpadnika iz leta 358 / 359. Niti pri cesarju Justinijanu ne najdemo dokazov ( v uvodu ene izmed novel leta 535 je omenil v duhu mitografskega izročila maloazijski izvor prebivalcev Venetije ), da bi šlo za kaj več kot za oznako prebivalstva dežele. Osvoboditev Venetov v času zatona rimskega cesarstva ( razrušenje rimskih mest, ustanovitev lastne države Sclavorum provincia ) nimata nobene realne podlage. Potomci protozgodovinskih ljudstev, ki so pol stoletja ali več živeli v rimski državi, so imeli zavest pripadnosti rimski državi in se v sočasnih virih označujejo predvsem kot Rimljani ( Romani ), redkeji po domači provinci ( praviloma prvotni, ne pa v poznoantični spremenjeni obliki, na primer Norici, Pannonii ) ali pa z generično oznako provincialov – prouinciales. Upori ali gibanja za odcepitev so izhajali predvsem iz težkih življenskih razmer, zelo redko zaradi nove etnične zavesti, pa še ti so po vojaških porazih končali tako, da so izginili ali pa bili povsem asimilirani, le redki so se odselili. Znanih je nekaj primerov v alpskem in srednjedonavskem prostoru. Hostes Pannonii so se 406 / 7 pridružili Vandalom, Alanom in Hunom in se skupaj z njimi odselili v Galijo, kjer pa so kot samostojna skupina etnično izginili. Noriki in Retijci so ob socialnem uporu 430 / 432 doživeli vojaški poraz in se nato niso več upirali. Primer neuspešne etnogeneze pa je gibanje skamarov ( scamarae ) v pretežnem delu srednjedonavskega prostora v drugi polovici 5. in v 6.stoletju. Na novo ustanovljene državne tvorbe na omenjenih prostorih, kjer naj bi prebivali tudi veneti tako ni bilo. Fantazijska razlaga spisov Evgipijevega življenjepisa sv. Severina, po kateri naj bi se za generično oznako Barbarov ( barbari, ki se omenjajo vsaj 30 krat ) skrivali avtohtoni, protirimsko in protikrščansko usmerjeni Slo - Veneti, je najbolj absurdna izmed vseh in ne vsebuje drugega kot nacionalistični naboj. Pri tem pa sploh niti inovativni niso, saj so takšni nacionalistični zgodovinski falzifikati nastajali že prej. Zelo podobne viroslovne podlage kot novoodkritelji Venetov, je uporabil W. Steller, z naslovnim sloganom »zmota znanosti – izguba domovine«, ko je podal podobno teorijo, vendar s povsem drugačnim nacionalnim predznakom. Poudarjeno germanskim ali velikonemškim : "Veneti kot »Vzhodni Vandali«, h katerim je prištel tudi vzhodnoalpske prednike Slovencev in celo Čehe in Hrvate, ki naj bi predstavljali sestavni del germanskega, torej posledično nemškega sveta v vzhodnem delu srednje Evrope med Baltikom in Jadranom", kjer so najbolj razširjeni etnonimi Venet(h)i, Winedi ali Windi itd. Stelller je v svojem delu z naslovom Name und Begrieff der Wenden ( Sclavi ), Eine wortgeschichtliche Untersuchung, Kiel 1959, 139 – 146, našel okrog 130 toponimov izvedenih iz pridevniške oblike »Wendisch« ali »Windisch«, in bil bistveno temeljitejši kot Šavli – Bor – Tomažič v : Veneti. First Builders of European Community , kjer je navedenih samo 40 takih toponimov. Pravi fantast, katerega pa zaradi njegovih nacionalističnih sanjarij nihče ne slavi, kot naše tri svete kralje, pa je bil H. Schröl 1996, 194 – 233. V njej je razglasil Slovence, Hrvate, Čehe in Moravce za potomce Germanov. Takšne fantazijske predstave o etnogenezi kot linearno potekajočem procesu so v zgodovinski znanosti že zdavnaj presežena. Novodobni »zgodovinarji« trpijo za občutkom manjvrednosti ( Nemcu niso dovolj Nemci, Sloveneti pa bi v Venete zbasali še Italijane in celo Afričane), v katerem je iskati nezadovoljstvo z le 13 do 14 stoletij zgodovine Slovencev v Evropi, namesto »spoštljivih« treh tisočletjih ali celo 7 tisočletjih v ( Perdih – Rant, Zbornik prve mednarodne konference Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva ). Nezadovoljstvo izvira tudi iz domnevne zaostalosti Slovanov, ki naj bi pomenilo degradacijo narodnega ponosa.