S pojavom mestnih držav (pred približno 5500 leti) se pospešeno nadaljuje proces krepitve kognitivne zavesti ter posledično specializacije in atomizacije posameznikov, omogočen s koncentracijo velike skupine ljudi na istem mestu in s tem povečano pretočnostjo informacij. Na nivoju duhovnosti ritual rigidno ponavlja fosiliziran mit, ločeno od njegove arhetipske podlage. Na obrobju družbenega dogajanja posamezniki v majhnih skupnostih ali individualno negujejo razne prakse stika z numinoznim. V versko strpni in upravno decentralizirani Indiji se celo razvijeta paralelni veji duhovnosti, svečeniški ceremonial in duhovna praksa neposrednega stika z numinoznim, pod osebnim vodstvom rišijev in gurujev ter s pomočjo široke palete raznih jog, duhovnih tehnik, ustrezajočih značajem in zmožnostim aspirantov za stik z "drugačnim". Pogoj za to je slejkoprej ugasnitev Jaza. Bhakti joga ali joga predanosti to dosega podobno kot v primarnem ritualu, z zlivanjem ritmičnega plesa in petja ekstatičnih pesmi, kličočih numinozno. Temeljna tehnika pa je zavestno ugašanje Jaza, kar se morda sliši paradoksno, je pa bistvo tiste dejavnosti, ki jo danes označujemo s precej nedoločenim pojmom meditacija. Omenili smo že, da je človek svojo živalsko čutilno zavest, ki vodi instinktivno obnašanje, nadgradil s spoznavno zavestjo, Jazom, ki upravlja z voljnim obnašanjem. Pravimo, da ima človek, za razliko od živali, tudi voljo in razum. V meditaciji se človek odloči, da bo, bodisi zaradi bližanja numinoznemu ali zgolj zaradi mentalne higiene, kot se to pretežno dogaja v naših časih, Jaz izključil. To naredi s svojo voljo in pomožnimi sredstvi koncentracije ali golo pozornostjo do okolja. V praktičnem smislu prekine miselni tok. Z ugasnitvijo mišljenja izginejo želje, prihodnost, preteklost in druge prvine Jaza. Z ukinitvijo Jaza ali spoznavne zavesti seveda v nas ne zazeva luknja, ampak se zaradi začasno umaknjene spoznavne zavesti v nas razširi temeljna, čutilna zavest. Slednja je sicer porinjena v kot, v vlogi nekakšne Jazu ponižno služeče Pepelke. Ostaneta še volja in nedoločljiva osrednja instanca Sebstva, ki delo volje nadzira, a ker vse troje nima nobene osebne barve, lahko rečemo, da smo stopili v nadosebno stanje telesnega Sebstva. V Zenu imenujejo tako bivanje v stanju nemišljenja shikantaza, "samo sedenje". Razne šole in učitelji so potem razvili še določene tehnične pripomočke, ki lahko pomagajo pri prehodu iz stanja telesnega Sebstva v numinozno Sebstvo človeštva ali, kot pravijo v Zenu, "spoznanje obraza, kot si ga imel pred rojstvom". Napor menihov, ki sedijo v dvorani dharme in se borijo s steno v sebi, ki jih ločuje od "tistega drugega", ni manjši od plesalcev plemena Kung in zlasti - neprimerno dolgotrajnejši in mučnejši.