Zlati časi prašičje gripe so mimo. Če jo fašeš sedaj, ne prideš več na TV. Nič posebnega nisi več. Pri vhodu v zdravstveni dom na Metelkovi piše, da se, če pri sebi opažate simptome, oglasite pri receptorju. Osnovna ideja je razumljiva, izolacija obolelih, pa vendar se z nekaj domišljije dotičnega Vesa lahko domislimo tudi kot izpostavljenega asistenta zdravnika v višjem nadstropju, če že ne kar tudi osnovnega diagnostika, ki bo imel pod pultom tudi kako zdravilo naprodaj. Dobra predispozicija za preživljanje trenutnega tipa življenja je, da si kdaj bral Alan Forda. Ne glede na to, kdo si. Bodisi da si mogočnik ali malo potlačeno bitje, ki v puščajočem gumijastem čolnu lovi ribe, dokler se čoln ne začne majati od valov trinadstropne jahte, ki je ugledno tiho parkirala nekaj stran in ti zamračila pogled, nakar te pomočnik kuharja z desetih metrov še zalije s pomijami. Če je od paranoje ob koncu tajkunstva bogataš ni pripeljal kar na nameren samopotop. V obeh primerih Alan Ford koristi. V primeru, da si mali potlačenec, lahko najdeš smisel v jazbečarski zagrizenosti kakega Boba Rocka ali vsaj zmoreš kako šalo na svoj račun, v primeru da si mogočnik, pa pač kopiraš modrega starca, ki svojim sestradanim podanikom namesto rezine ogrske več ponudi pridigo, da je treba delati s srcem. Kajti bogataš mora ves čas ohranjati vtis skrajne paradoksalnosti, iracionalnosti in neprištevnosti. Kot totalitarna država. Nedoumljivost je tisto, kar podanike dokončno ohromi. Oni dan se mi je nekdo osuplo pridušal, da je v živo videl ono uspešnico iz Medexa, ki je nedavno na svojo razsipno poroko na Brdu priletela s helikopterjem druge barve kot njen izbranec. Pa kaj je pričakoval, da se bo ženska skrivala? Ni nobene potrebe. Sploh ne v tej deželici, kjer razlika med vrhom in dnom nemalokrat znaša vsega tri sorodstvena kolena. Zares se namreč »odtrga« redko komu, pa še v tem primeru so žrtve, kot kaže domača praksa, dejansko dobronamerni in prosvetljeni liberalni ekonomski strokovnjaki, kakršen je bil pokojni stečajni upravitelj, ki je v devetdesetih končal pod puščico iz samostrela. Povrh vsega so sedaj ukinjeni še splošno osovraženi tajkuni. Odslužili so vlogo strelovodov za srd. Odslej obstajajo samo še bogataši oziroma kratko malo vladajoči razred. Velika koalicija uspešnih. Vloge in relacije so utrjene, denar je razdeljen, predvsem je pa politika dokazala in ohranila svojo moč. In ne obeta se ji nič slabega. V teh dneh se ji je v podporo zgodila prašičja gripa. To odkrivanje osebnih podatkov pri nasprotnikih, hkrati pa papagajsko ponavljanje floskule, da gre za »preusmerjanje pozornosti na manj pomembno«, ki se ga tja od Ultre dalje gredo domačijski politični akterji, je duhamorno. Preveč očitno je že postajalo, da politika pomeni predvsem ukvarjanje samega s seboj, male intrige ter ustvarjanje problemov v smislu zagotavljanja legitimnosti. Zato ne čudi, da je 14 milijonov evrov vreden nakup zdravil proti gripi v stilu ministra Miklavčiča tako staromodno osvežujoče velikopotezen standard iz časov, ko so politiki še lahko figurirali kot »očetje naroda«. In ta gospod minister »usnjenega obraza« je naravnost idealna pojava za to. Šanso, ki jo je dočakal, je brez dvoma izkoristil v generalskem stilu, vendar pa posredno tudi namignil, kako nadvse narod hlepi po tovrstno velikih in celovitih likih alias voditeljih. lati časi prašičje gripe so mimo. Če jo fašeš sedaj, ne prideš več na TV. Nič posebnega nisi več. Pri vhodu v zdravstveni dom na Metelkovi piše, da se, če pri sebi opažate simptome, oglasite pri receptorju. Osnovna ideja je razumljiva, izolacija obolelih, pa vendar se z nekaj domišljije dotičnega Vesa lahko domislimo tudi kot izpostavljenega asistenta zdravnika v višjem nadstropju, če že ne kar tudi osnovnega diagnostika, ki bo imel pod pultom tudi kako zdravilo naprodaj. Dobra predispozicija za preživljanje trenutnega tipa življenja je, da si kdaj bral Alan Forda. Ne glede na to, kdo si. Bodisi da si mogočnik ali malo potlačeno bitje, ki v puščajočem gumijastem čolnu lovi ribe, dokler se čoln ne začne majati od valov trinadstropne jahte, ki je ugledno tiho parkirala nekaj stran in ti zamračila pogled, nakar te pomočnik kuharja z desetih metrov še zalije s pomijami. Če je od paranoje ob koncu tajkunstva bogataš ni pripeljal kar na nameren samopotop. V obeh primerih Alan Ford koristi. V primeru, da si mali potlačenec, lahko najdeš smisel v jazbečarski zagrizenosti kakega Boba Rocka ali vsaj zmoreš kako šalo na svoj račun, v primeru da si mogočnik, pa pač kopiraš modrega starca, ki svojim sestradanim podanikom namesto rezine ogrske več ponudi pridigo, da je treba delati s srcem. Kajti bogataš mora ves čas ohranjati vtis skrajne paradoksalnosti, iracionalnosti in neprištevnosti. Kot totalitarna država. Nedoumljivost je tisto, kar podanike dokončno ohromi. Oni dan se mi je nekdo osuplo pridušal, da je v živo videl ono uspešnico iz Medexa, ki je nedavno na svojo razsipno poroko na Brdu priletela s helikopterjem druge barve kot njen izbranec. Pa kaj je pričakoval, da se bo ženska skrivala? Ni nobene potrebe. Sploh ne v tej deželici, kjer razlika med vrhom in dnom nemalokrat znaša vsega tri sorodstvena kolena. Zares se namreč »odtrga« redko komu, pa še v tem primeru so žrtve, kot kaže domača praksa, dejansko dobronamerni in prosvetljeni liberalni ekonomski strokovnjaki, kakršen je bil pokojni stečajni upravitelj, ki je v devetdesetih končal pod puščico iz samostrela. Povrh vsega so sedaj ukinjeni še splošno osovraženi tajkuni. Odslužili so vlogo strelovodov za srd. Odslej obstajajo samo še bogataši oziroma kratko malo vladajoči razred. Velika koalicija uspešnih. Vloge in relacije so utrjene, denar je razdeljen, predvsem je pa politika dokazala in ohranila svojo moč. In ne obeta se ji nič slabega. V teh dneh se ji je v podporo zgodila prašičja gripa. To odkrivanje osebnih podatkov pri nasprotnikih, hkrati pa papagajsko ponavljanje floskule, da gre za »preusmerjanje pozornosti na manj pomembno«, ki se ga tja od Ultre dalje gredo domačijski politični akterji, je duhamorno. Preveč očitno je že postajalo, da politika pomeni predvsem ukvarjanje samega s seboj, male intrige ter ustvarjanje problemov v smislu zagotavljanja legitimnosti. Zato ne čudi, da je 14 milijonov evrov vreden nakup zdravil proti gripi v stilu ministra Miklavčiča tako staromodno osvežujoče velikopotezen standard iz časov, ko so politiki še lahko figurirali kot »očetje naroda«. In ta gospod minister »usnjenega obraza« je naravnost idealna pojava za to. Šanso, ki jo je dočakal, je brez dvoma izkoristil v generalskem stilu, vendar pa posredno tudi namignil, kako nadvse narod hlepi po tovrstno velikih in celovitih likih alias voditeljih.