Osilnica na Hrvaškem. V Osolnici in sploh v vsej dolini že od šestdesetih let nimajo policije. Domačini se sicer še spominjajo folklornih pretepov na veselicah po drugi svetovni vojni, med hribovci in tistimi iz doline, potem pa nekaj desetletij za varuhe postave ni bilo prave potrebe. Najbližja slovenska policijska postaja je v Kočevju, in zdaj, ko so postavili za ta kraj povsem nenaravno mejo, bo morala kočevska policija, če bi jo v Osilnici nujno potrebovali, tja prileteti s helikopterji, ker slovenski policaji z orožjem seveda ne smejo na Hrvaško. Druga pot v te kraje, ki ne krši ozemeljske celovitosti Hrvaške, vodi prek kočevskih hribov, ki so na višini 1.100 metrov in bi jo zmogli le policaji, ki so hkrati tudi dobri hribolazci, poleg tega pa ta pot vodi skozi Gotenico, ki je še vedno deloma zaprta zaradi višjih slovenskih državnih interesov. Ti interesi pa v kraju pod Kočevsko Reko očitno nikoli niso ovirali kristjanov. Kljub temu, da je bila vsa dolina med vojno partizanska, so krščanski demokrati na volitvah gladko zmagali. Cerkev je namreč ena redkih ustanov, ki jih domačini lahko obiskujejo ne da bi dvakrat prestopili državno mejo. V Osilnici imajo mašo vsak dan, ob nedeljah pa se v cerkvi zbere kar četrtina vseh prebivalcev teh krajev. K verouku hodi trenutno enaindvajset učencev, od tega jih je polovica s hrvaške strani. Za duševno zdravje v dolini očitno skrbi cerkev, za telesno pa skrbi kar predsednik krajevne skupnosti Stanko Nikolić, ki je poleg tega tudi lekarnar, čeprav živi v več kot dvajset kilometrov oddaljeni Fari pri Kočevju. Težje primere so še pred postavitvijo meje vozili na Hrvaško v Čabar, zdaj pa jim ni povsem jasno, ali jih ni morda bolje zdraviti v bolj oddaljenem Kočevju.