Iz ameriških univerz vsako leto priroma kup doktorjev znanosti, ki si v akademskem svetu enostavno ne najdejo več službe. Potem se lovijo po resničnem svetu in se ne znajdejo. Pri nas v Evropi je akademski naziv doktor znanosti še nekakšna častna zadeva in ga nosi marsikateri poslovnež ali pisec. V Ameriki je to passé. Doktorate delajo samo še tisti, ki si želijo profesur na univerzi. Sicer je to prevelika zguba časa: diploma, mogoče se MBA, pa eventuelno še kos kakega tehnološkega magisterija. Gre bolj za širino kot pa za kvazi globino. Akademskosti je odklenkalo, stanfordska drža je pri tem naredila svoje. Ne gre toliko za tako imenovano dot.com revolucijo kot pa za sam pristop k svetu in delu. Kraljuje nekakšna temeljna razpršenost, ki pa ni samo udejanjenje tistega, kar so napovedovali postmoderni teoretiki kot Lyotard ali Deleuze in Guattari, ki so predvideli konec velikih zgodb pa večplastno družbo brez središča, ki je strukturirana kot mreža oziroma rizom in v kateri lahko vsaka točka komunicira z vsako, kadar se ji zahoče. Ne gre predvsem ali celo samo za to, da smo lahko ves čas »online« ali priključeni na mrežo in da kupujemo po internetu. Ne, bolj gre za to, da smo ukinili akademski pristop do življenja in akademski način raziskovanja, ki se je razvil z nastankom prvih univerz ob izteku srednjega veka in je dejansko kljuboval do danes kot napreden, renesančen in humanističen duh, ki da je edini sposoben prodreti v globino stvari in celo do stvari same. Napaka! In tu se pokaže zgodovinskost silicijskih sprememb. Na delu je čisto drugačna psihologija, ki gradi na intuiciji in impulzivnosti. Seveda bo vsak pošten pozitivist in humanist oporekal, češ da gre za temeljno in večno razliko med tako imenovanim umetniškim in intuitivnim dojemanjem sveta in pa znanstvenim, racionalnim. Pa najbrž ni tako in dober dokaz je prav univerza Stanford (Palo Alto), ki marsikaterega profesorja z Vzhodne obale presune s svojo neformalnostjo (kratke hlače in preluknjani nosovi na rolkah) in nemalokrat celo prezirom do pretirano akribičnega in akademskega pristopa, sploh pa do sistematičnosti. Mogoče manj temeljito, a zato bolj sproščeno je to življenje - pa toliko bolj produktivno in ustvarjalno. Silicijeva dolina, pravijo, ne nagrajuje samo uspeha, ampak tudi in morda še bolj poraze: važno je, da poskušaš in znova spet poskušaš. Ni pomembno, kolikokrat ti je spodletelo, pomembno je, da nisi stal križem rok.