Walserjevi pisateljski začetki pa nikakor niso bili samoumevni in neproblematični, saj je bil večkrat zavrnjen, največkrat z argumentom, da je njegovo pisanje preveč »kafkovsko«. Martin Walser se je s Franzom Kafko dejansko intenzivno ukvarjal, o njem je napisal tudi disertacijo z naslovom Beschreibung einer Form (po študiju v Regensburgu in Tübingenu je doktoriral pri profesorju Beißnerju). Da je založnik Peter Suhrkamp izdal njegovo kratko prozo je pripomogla tudi nagrada Skupine 47 , ko je pisateljskim kolegom prebral zgodbo Templons Ende. Franz Kafka je bil avtor, za katerega pravi, da je bil kriv za to, da po letu 1946 sprva ni poznal nobenega drugega avtorja. (Šele z Marcelom Proustom je pozneje spet odkrival avtorja, ki ga je v celoti navdušil – tako kot v dijaških letih Karl May ali pozneje F. Hölderlin.) Zanimivo je, da je o Franzu Kafki imel tako trdno izdelano podobo, da ni prenesel nobene druge interpretacije ali drugačnega videnja tega morda najpomembnejšega modernista svetovne literature nasploh. O tem priča tale zgodba: kot sodelavec radijske postaje Süddeutscher Rundfunk se je leta 1952 odpravil v Anglijo in s posredovanjem svojega intendanta dobil priložnost, da obišče Doro Diamant, zadnjo Kafkovo ljubimko. Franz Kafka jo je spoznal na Vzhodnem morju leta 1923, kjer je bil na počitnicah, Dora pa je delala v kuhinji in čistila ribe. In takrat naj bi Kafka izrekel stavek, ki je Walserja tako navdušil: »Tako nežne ročice in tako krvavo delo.« Ko je bil Walser pri Dori Diamant v Londonu v mestni četrti Chelsea, torej skoraj trideset let pozneje, je bila že bolj ali manj priklenjena na posteljo, vendarle mu je želela prebrati svoje spomine na Kafko, ki so zveneli nekako v tem smislu, da je bil Kafka zanjo nekak mesija in že skoraj odrešitelj. Spomini Dore Diamant so se mu v tistem trenutku zdeli povsem brezpredmetni in nepomembni, pozneje pa je obžaloval svoje ravnanje, saj se je zavedal, da je zamudil priložnost, iz prve roke zvedeti kaj več o avtorju, ki ga je tako občudoval.