Tistega daljnega leta, ko sem si ustvaril štal'co in se, sicer z luknjo v žepu, končno znebil nadležne tašče ter se vselil v novi domek, se je zame odprl raj na Zemlji. Lastna kopalnica, lastni wc, celo miren kotiček za branje sem si privoščil. Proseče otroške oči pa so me kmalu zatem le omečile, ob prvem izobraževanju v tujini sem zategnil pas in takoj kupil televizor, stik s svetom v sliki vendar mora imeti vsak pošten državljan! Nekega jutra, ko je ob dvoriščnih vratih pozvonil inkasant RTV naročnine, da bi pobral naročnino za radio, ki je takrat obvezno pripadal vsakemu smrtniku, je z okna sosedove hiše zaklical mulc: »Urška, Mojca, kaj počneta?« Naši čopki, osnovnošolki, sta nedolžno odgovorili: »Mladost na stopnicah gledava!« kar se je posledično odrazilo v mojem skrušenem priznanju inkasantu: »Včeraj smo kupili televizor, rad bi ga prijavil!« Se mi zdi, ja, da bi ga rad! Potem sem tlačanil slovenski televizijski hiši dobrih trideset let, vse do trenutka, ko so me v Intertradu protipravno postavili na cesto in mi je tv-naročnina ob izborni ponudbi gnilih programov postala odvečno breme. Poslal sem jim zahvalno pismo z obvestilom, da jih imam dovolj in za vselej prekinjam sodelovanje. Slutil sem, da se bodo otepali z vsemi štirimi izgubiti molzno kravo, zato sem jim svetoval, naj pošljejo inkasanta, nič pečatenja, kar onemogli televizor naj odnese, podarim jim ga, pa naj se kar sami občudujejo v baročnih barvah iztrošenega ekrana. Posebej sem tudi poudaril, da moram biti kot nezaposleni prekleto buden, da lahko pograbim vsako ponujeno delo, da preživim. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi vklopil njihov program, ker v trenutku zasmrčim. Pa tudi zdrav moram ostati. Predlagal sem jim tudi, da je najbolje, da me kar zaposlijo, slovenil bi jim ljubljanščino, naročnino pa mi lahko kar lepo odtrgajo od plače! Ker se vsi dopisi osebkov monopolnega zavoda skrivajo za podpisom RTVS, me je prijetno presenetilo pisemce gospe Ane Jerman, podpisano z imenom in priimkom, ki mi je najprej prebrala levite zaradi moje predrznosti, ki si sploh ne zasluži odgovora, zatem pa me poučila, da po zakonu, členu in paragrafu tem in tem, nimam možnosti uiti njih grebežljivim krempljem. Da pa lahko zaradi izrednih razmer, ki so me doletele, ponižno zaprosim le za odpis piškavega dolga in odložitev plačevanja njihovih neprecenljivih uslug za neverjetno dobo šestih mesecev. Oklenil sem se ponujene rešilne bilke in, zaradi sramu rdeč prek klobuka, skesano prosil za odpuščanje zaradi prilepljenih močvirskih etiket, ker me je mama resnično naučila lepega vedenja, prošnjo pa podprl z vsemi zahtevanimi dokazili o življenjski stiski in jo 1. 12. 2003 priporočeno poslal direktno dami v roke, čeprav mi je velela nasloviti pismo na službo naročnin. Tako, da te zdaj vidim, cenjena RTV oblast! Vedel sem, vnaprej sem vedel! Priporočena pošta, ki sem jo dobil nedavno, je vsebovala odredbo, plačati takoj, sicer sledi rubež. Podpisana, jasno, RTVS. Gospa je stisnila glavo v pesek in poniknila v krdelu brezdelnežev televizijske hiše. Samozadostni mastodont, imenovan nacionalna RTV, zaposluje armado 2500 zaposlenih, od tega kar 400 v skupnih službah, kljub silnim stroškom za informacijsko podporo, 800 honorarcev in cel simfonični orkester, ki jih moram vzdrževati jaz, nezaposleni državljan svobodne države Slovenije! Sašo Hribar je povedal, da, bog mu pozlati besede, v primeru izostanka 200 uslužbencev mogočne ustanove, nihče tega niti opazil ne bi, kaj šele, da bi koga pogrešali! Ampak jaz nočem gledati njihovega programa, hočem le National Geographic in Discovery! Tam izvem stvari, o katerih se mi niti ne sanja! Dnevne novice lahko preberem v časopisu. K sreči nisem obsojen tudi na tisk! Kupim si ga, kadar želim!