Nič ne škodi, če se rodiš v račniku, pomembno je le, da si ležal v labodjem jajcu, je v Malem grdem račku zapisal svetovno znani pravljičar Hans Christian Andersen in ob tem mislil na mnoge nesrečnike, tudi nase. Danski ustvarjalec, ki se je rodil 2. aprila 1805 v mestu Odense, se je podpisal pod dobrih 190 pravljic, spisal tri avtobiografije, končal pet potopisov, domislil šest romanov in začutil mnogo pesmi. Vse življenje so ga spremljale manj prijetne sence povzpetnika, posebneža, nevrotika, živčno preobčutljivega človeka, ki je padal iz rožnatega razpoloženja v črno. Kot tak je zaznal in doumel vsak dih okolice, ki je postala glavni napajalnik njegove široke fantazije. Razkrivajo jo iskrena, a žalostna in težka pisanja, ki se jim je danes mogoče približati že v več kot 120 jezikih. Med njegove najbolj znane pravljice sodijo Grdi mali raček, Kraljična na zrnu graha, Svinjski pastir, Cesarjeva nova oblačila ... Njegovo trnovo življenje zagotovo ni bila pravljica, čeprav je eno svojih avtobiografij naslovil Pravljica mojega življenja . Je zgodba o siromašnem dečku, ki se pri štirinajstih iz provincialnega Odenseja poda v prestolnico København, kjer mu po desetletjih grobih spotikanj uspe; kot »posvojenca« Jonasa Collina (kraljevega svetovalca za finance) ga je z nezaupanjem medse sprejelo višje meščanstvo. A tudi potem, ko je vstopil v intelektualno in literarno družbo, v svet razumnosti in kraljevega razkošja (na vrhuncu trdo prigarane slave si je med evropskimi kralji in kraljicami, cesarji, aristokrati in drugimi petičneži pridobil skorajda enako mesto kakor prijatelj, skladatelj in pianist Franz Liszt), se ni snobovsko prevzel, marveč je ostal zvest malemu človeku. Bil je človek dveh mest in hkrati tudi mož dveh svetov: Danske (Danska, moja domovina ... pravi njemu ljuba pesem) in Evrope, v katero je nenehno bežal. Rasel je v starem svetu (absolutne kraljevine), zrasel v nov svet znanosti, tehnologije, demokracije. Hans Christian Andersen je 4. avgusta 1875 umrl v Københavnu.