Kdaj, kje in zakaj primem za revolver? Ko poslušam, na primer, kako se je dvignil svet zoper kloniranje ljudi. Kot en mož in ena ženska, ki si ne pustita vzeti pravice, da bosta še naprej jedla z drevesa spoznanja, čeprav so se med tem pojavila v samopostrežnici lepo zapakirana jabolka, brez nevarnosti okužbe, dezinficirana, ker ste vi tako želeli. O, ja! So še druge razsežnosti, pomislite samo na emocionalne težave klonov, so rekli. In emocije imaš samo v primeru, če si človek. Ovca Dolly je bila malone svetovna zvezda in nihče se ni zavzel za njene težave. Dobro, človek ni ovca. Ovca je namenjena striženju in za zakol, če že ima kakšne emocije, so čista nadgradnja. Tudi človeka strižejo, da je kaj in v najbolj ključnih zgodovinskih trenutkih je namenjen za zakol. Nobene ovce niti kakšne druge živali ne pobijajo tako okrutno kot človeka. Njegova zgodovina je zgodovina gorjače, odrte kože in odsekane glave, nabodene na kol pred zmagovalčevimi vrati. Kjer se na rogoznici valja umorjenčeva žena in čaka, da jo bodo po starinsko klonirali. In očitno nima nihče emocionalnih težav, kajti zraven spada pečeni vol, vino teče v potokih, naj, če je tekla kri!, igrajo koračnice in Njegova Ekscelenca ima butnskalski nagovor, »veselimo se, slecimo se do golega«, medtem ko ljudstvo sodeluje v programu z domovinskim skečem, »hčerka, ali je še kaj mleka v psu?« V tisto malo mirnih letih pa nas učijo emocionalne vzdržnosti in opozarjajo na pogubnost ženskega principa v moškem človeku, kajti »ženske ne morejo biti podmorničarji in ne morejo voditi vojne v Afganistanu«, kot pravi učenje Don Janeza in še dobro, da je emocionalno tako trdna oseba, kaj bi šele bilo, če bi spregovoril kot pravi vojak.