Frajkinclari uporabljajo okoli dvajset ljudskih instrumentov. Osnova njihove glasbe so kitara, kontrabas in harmonika. »Zraven so še riflje, nunlce, žaga, ustna harmonika mund harmonika, žveglja, drumlja, lončeni bas, kandi ...« našteva Dušan Waldhütter. Potemtakem ste tak bolj etnobend? »Ja.« Niti ne povsem, se vam ne zdi, da poleg etnofolka in narodnozabavnih igrate tudi nekakšne country popevke? »Ja, to smo mi in tudi naša nova plošča bo takšna.« Jeseni prihaja nova plošča, ampak še prej bodo razkrili skupni projekt z ansamblom Mi2, ki domuje v njihovi bližnji okolici in je, milo rečeno, veliko trši in manj ljudski. Oda gudeki je naslov komada, ki naj bi ga prvič predstavili jeseni. Video pa naj bi bil zimski. »Ne veste, kaj je gudek?« sprašuje Srečko. Ja, no, verjetno prašič. »Tako je, samo tam čez pri njih pravijo gudek, tukaj pri nas pa svija.« In kakšen je tekst? »Skrajno nevegeterijanski in krvav.« Bralcem pa lahko ponudimo besedilo takole za predjed k zimskim kolinam. Je tako, kot da kliče k pravemu fassbinderjevskemu videospotu. Recitirala sta Srečko in Dušan v duetu: »Je minila jesen, vune zima zavija, je ratal problem, prazna je škrija. Moram vam reči, me je res že skrbelo, dokler ni k sreči eno nedelo prišo k nam Srečo, ko nosi nam mleko, sn mu malo pojamrau, pa tak mi je reko: "Ne bodi no hecn, zaka sma kolega, bom zrihtal tak, da bo dosti vsega, sma z mico sama, veš froci so šli, štalunc pa tak pun, da se ti duša smeji. Pa vse je natur, se veš, kak je, domače, sto pedeset kil, za pol delavske plače." Ni blo kaj za študirat, sn v roko mu sego, sma šla še v gostilno, da bi posl se vlego. Po štirih gemištah sma ži vedla termin, konec novembra starim cajtom v spomin. Pa še to sma pogruntala, da on, baba pa jes smo za furež premalo, zato ko prašič ni pes. Tak se jes spomnem na prjatle z MI2, jim pošlem emajl, pa so odmah bli za. Blo je glih prav hladno za furežni dan, sn se vstal no malo prej, zaverglal karavan, zložo ven opremo od snočišnjega špila, da se ne bi po nerodnem ki s krvjo polila… "Prokleti dedi, al vas ni sram! Vas bo devet, gudek pa sam!" (Se pa ne kolemo krave, pol preveč si jih prpelal, butl!) "Ka se boš drla!" je gazda zatulo, "leti, pripravi krop pa čebulo! Nič nas ni preveč, glih nas je prav, se bo posl pred temo končal. Srajca za čreve, Dims za kosti, Flick za ocvirke, Tonč pa za kri. Ta mali naj gleda in se viči, lepo po pameti, se nikam ne midi." Ajajaj, smo prišli pred štalco, ni šnops smo si spili. "I, jebi ga, gudek, zdaj te mo vbili." "Štrikec na tačko, ti primi za rep, daj, vmakni se Flick, ne stoj tam ko vdep!" Gudek je cvilo, v kot se je stiskal, v svinjskem jeziku milosti iskal: "Ne me še vbiti, ne me še vbiti, dajte mi cajt se še malo zrediti!" "Koga boš jamral!" je zabelo mesar, "danes mam cajt, cajt je pa dnar!" Malo otožnosti v takih trenutkih zmirom se najde v naših občutkih. Pomisliš, kak hitro življenje beži, še včeraj si krulo, danes te ni. "Pusti zdaj liriko, mladi poet, naredi ni šluk, pa boš vidal ta svet čisto vredi." "Prnesite gudeka, kropi so kredi!" Nad banico smo žvalco s kalofonijo posuli, polili malo s kropom, osuknli okoli. Dva po dva na ketno, jes sn asistiral, čez en cajt je bil tak gladek, ko da bi se depiliral. "Daj ga odpri Franc, da vidim, kaki je kaj!" "Ah, kaki je jé, zdaj ne more več nazaj, ha, ha!" "U, je lepo meso! Jetra zdrava, čvrsta! Špeha pa skor nič, za slaba dva prsta." "Na, nesi jih vkuhno, pa reči, naj se poštela, ko smo mi, ostali, zdaj itak brez dela." Da sosedov maček dal bi nam mir, sn fukno na drevo mu svinjski mehür. Te vidim pesa, kak okoli se grebe, sn zabelo: "Marš f kočo, drugač bom še tebe!" Do teme smo ga rezali, komadali in mleli, nonštop dobro pili, pa še boljše jeli. Jetre in hrtišovno, pečenko, krvavice, krompir in zelje pa za konec pečenice. Da pa ne bi keremu blo slabo po prasici, smo vmes naval'li še po mlinčovi potici. Bolj ko so nosili k mizi, bolj nam je dišalo, ob polnoči ga ni več za ni ajmerček ostalo. Te pa smo vsi dobre volje vzeli inštrumente v roke inu vžgali fkup za mizo ene ljudske karaoke.«