Ker tvoj fant verjetno ni čisto brezsrčen, pes pa ne povsem nemogoč, ti napovedujem, da se bosta že še vzljubila. Tudi sam sem se pred leti preselil k svoji punci in njeni mački in priznam, da mi je šla mačka najprej prav pošteno na živce. Pa sploh nisem kakšen sovražnik hišnih ljubljenčkov. Z mačko sva preprosto potrebovala čas, da sva razvila odnos, in čez nekaj mesecev postala kar dobra prijatelja. Spominjam se, da sem se takoj potem, ko sem se preselil, prav trudil, da bi jo imel rad, v resnici mi je šla pa zelo na živce, ker je spala v najini postelji, se na kavču rinila med naju in mijavkala takrat, ko se mi je to zdelo najmanj primerno. Punca (zdaj moja žena!) pa je bila čisto nora nanjo. Kljub temu sem počasi ugotovil, da je prav prijazna muca z zanimivim značajem, da predvsem veliko spi in ne nazadnje, tudi punca je dovolila, da je zaprem v hodnik takrat, ko sva se malce stisnila. In mi je nehala iti na živce. Čez kakšno leto jo je povozil avto in za njo ni jokala samo punca, ampak tudi jaz. Glede sesanja ti pa zagotavljam, da je to čisto druga zgodba. Tvojega fanta imam na sumu, da stanovanja ne bi posesal tudi, če o psu ne bi bilo ne duha ne sluha. Če se ne loti sesanja potem, ko enkrat vidi dlake vsepovsod, je to čisto drug problem, ki s tvojim psom nima nič skupnega.