Edirne, prvo mesto v Turčiji, kamor sva pribrcala že dvajset kilometrov po prečkanju bolgarsko-turške meje, naju je izredno presenetilo. Res nisva pričakovala takšnega kontrasta glede na Bolgarijo, saj je tudi tam veliko Turkov in mošej ostalo še od otomanskega cesarstva. Kakor da sva se v trenutku znašla v Aziji. Slaščičarne, kebabčarnice, kaotične ulice, polne vsakovrstnega prometa, mošeje v vsem svojem sijaju. Med njimi je ena od nekdaj turških napomembnejših; kar nekaj časa je namreč bilo Edirne turška prestolnica, saj leži približno 280 km zahodno od Istanbula. Cesarstvo, ki se je raztezalo še precej dlje na zahod, je bilo od tod laže nadzirati. Tako sva si lahko ogledala mošejo štirih različnih minaretov, od katerih je bil vsak zgrajen v drugem obdobju in so si precej različni. No, po drugi strani so naju tu prvič „prinesli okrog«, saj sva, naivneža, naročila šest baklav, ne da bi se prej pozanimala o ceni. Ko sva pozneje pri drugi prodajalki izvedela, da bi jih za enako vsoto dobila cel kilogram, je Manca kar pihala od jeze, češ, da naju prijazen stric res ne bi smel tako grdo ožeti.