Romunski film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je težavna drama: leta 1987, ob izteku Ceausescujeve vladavine, si študentka prizadeva narediti splav, pomaga ji prijateljica. Ker je poseg v bolnišnici izključen, se zatečeta k mazaču, ki pa ni tako prijazen stric, kot se zdi. Ozračje je nepopisno moreče, saj splav sam po sebi ni lahkotna tematika, režiser Cristian Mungiu pa ga obda še s sepijastim barvnim tonom in morastim zvokom ter s pritiskom Ceausescujevih zakonov, pod katerimi je bil abortus nezakonit za vsako žensko pod štiridesetim letom, ki nima vsaj štirih otrok. Proti prijateljicama je tako ves svet in tudi sami ne tvorita ravno neločljive celote, saj čuvata skrivnost, ki ju lahko stane svobode za mnogo let. Čustvene moči in sporočil filmu ni mogoče odrekati, niti spretnosti pri snemanju. Je pa očitno, da je narejen za zahodno občinstvo (in posredno za zlato palmo, ki jo je tudi dobil), ki si med svojimi obilnimi večerjami Romunijo predstavlja natanko takšno, kakršna je v 4 mesecih: razrušeno, opustelo, sivo, na las podobno velikemu taborišču. Stari jugoslovanski filmi so bili bolj vseobsegajoči in realistični, kajti celo pod Ceausescujem se je kdo kdaj nasmejal ali zavriskal. Čeprav je tekel zadnji krog. (S. H.)