troštvo je bilo zame prava tragedija: ločena starša, ki ob obilici opravkov sama s sabo mene še opazila nista, bolezen, zaradi katere sem bila veliko časa v bolnišnici, pogoste selitve, ki so mi preprečevale, da bi dobila prave prijatelje in še kup stvari, ki so mi dajale občutek, da me prav nihče na tem svetu nima rad. Bila sem neskončno sama in vedno žalostna. Pravijo, da vse enkrat mine in minila je tudi moja otožna mladost, zaljubila sem se, srečno poročila in po nekaj letih rodila sina. In tu se je moji neizmerni sreči navkljub začel nov problem. Najbrž zaradi pomanjkanja ljubezni v mladosti sem se tega drobnega bitja oklenila tako silno, da so zame mož in vsi ostali prenehali obstajati. V mojem življenju razen sina ni obstajal nihče več. Groza! Moj sin je odraščal in jaz mu nisem dala dihati. Kamor koli je šel, me je bila ena sama skrb. V pretirani vnemi za njegovo zdravje sem ga nenehno nadzirala in opominjala, že odraslega sem obravnavala kot nebogljenega otročiča. Vedela sem, da ne delam prav, pomagati pa si nisem znala. Tudi z možem sva se dosti prepirala zaradi tega. Očitala sem mu, da je preveč ravnodušen in da sina nima dovolj rad … Potem pa kot bi vame treščila strela. Sin je bil v Ljubljani, kjer je študiral. Kot ponavadi sem ga tisti teden že najmanj petič poklicala, da ga slišim, izvem kaj počne, kako se počuti … Kako sem bila prepadena, ko sem namesto prijaznega glasu na oni strani zaslišala vpitje: »Pusti me že enkrat na miru, ne prenesem več, če ne boš odnehala, ne pridem več domov, ti