Ko smo iz avta izstopili ven na burjo, sem se pozanimal, zgolj tako, da bi vedel, s kolikšno meri oholosti se v njegovi družbi lahko vedem, kakšen da je kaj njegov ugled v očeh osebja kobilarne. Ja, se je zamislil, zelo različno. Kadar nas kaj potrebujejo, so sladki kakor strd, drugače jim pa gremo s temle našim vtikanjem v njihove bolj ali manj zasebne načrte malo v nos. O tem sem se lahko osebno prepričal že čez nekaj trenutkov ko smo skočili v restavracijo na tako imenovano kavico. Pri sosednji mizi je namreč sedel sam direktor celotnega kompleksa. Oho, gospod Novak, je bil na široko prijazen, kaj je pa vas prineslo sem dol, pri tem pa je bilo moč opaziti nekakšno nejevoljo, češ, kaj bo pa tokrat šušmaril in kompliciral stvari tod naokrog. Oh nič, nič posebnega, s prijatelji novinarji s tednika Mladina bi se le malo razgledali in naredili nekaj posnetkov moje malenkosti s temi iskrimi konjički, ga je skušal pomiriti. Pa ni vžgalo, gospodu direktorju so se našpičila ušesa in takoj je namesto običajnega obmejnega puškarjenja odprl ogenj iz težke artilerije. Oho, pa imate dovoljenje ministra za kmetijstvo za to dejanje, je bil zloben. Tega pa ne, se je zamislil gospod doktor ter spravljivo dodal, da to ne bo nič takšnega, le nekaj klikov, takšnih običajnih kot jih vsakodnevno popokajo v stotinah na svoje zihertrotel kamerice navadni turisti. Ja, pa ne bo šlo, je s sicer prijaznim glasom, v katerem je bilo čutiti kmečko ljubezniv način dokončne zlobne zavrnitve v stilu Staneta Dolanca, ja gospod Novak, kaj bi pa bilo, če bi vsakdo kar takole po svoje.., no, gospod Novak, pomislite malo.., eh, gospod Novak, kar nazaj v Ljubljano, pa na ministerstvo… Ah, pusti ga, bizgeca, če se takole trudi za promocijo svojega kolektiva v sredstvih javnega obveščanja, sem modro tolažeče pošepetal, ko smo strnili glave za našim omizjem, se bomo pač malo posprehodili, pa tam kje ob ograji kakšno škljocnili. So pa vsi iz iste stranke, je bil konspirativen Boris, iz SLS, tako minister, kot direktor kobilarne, pa še direktor igralnice za povrh. Pa še jabolčka sem kupil za konje, se je že naslednji hip otožno zazrl v svojo veliko torbo. Potem smo malo postopali tam naokrog, skušali odpreti neka trdoglava vrata v ograji, a ko smo jih najbolj vneto pehali, nas je v tem početju zaustavila neka biljeterka, vratarica ali kaj je že bila ter nas po kratkem telefonskem razgovorčku z direktorjem odslovila. Potem smo se zvijačno pretihotapili na zadnja vrata skozi avlo in recepcijo onega drugega hotela, a takoj, ko so se pred nami odprle pašne planjave, nas je spet zasačil gospod direktor ter odprl isto lajno, ja, gospod Novak, kam bi pa prišli, če bi vsak kar takole.., in tako naprej. Videlo se je, da ga strašno žre, da bi v našem res povsem nedolžnem izletku razvozlal in odkril kakšno zoprno nakano. Le nekakšno zgodbico o Borisu pripravljamo, prav nič o kobilarni, ga je prepričeval naš fotograf Borut. Oho, zgodbico, a pa lahko k tej zgodbici tudi jaz dodam svoje, se je hipoma razvnel. Ne, vi tokrat sploh niste nič pomembni, sem ga polil z mrzlo vodo in to, da gledamo nanj kot na nulo, mu ni bilo všeč. Potem smo se delali kot da odhajamo in takrat se je gospod Novak izkazal kot pravi špetirmojster. A, to pač moram ugotoviti, kazno se je videlo, da ni vešč prepirov, nekam preveč otroško je zvenelo tisto, ja, ja, gospod direktor, boste že še videli, ko nas boste spet vi potrebovali in lazili za nami, takrat pa..., in podobno. A vendar so mu zaradi žolčnih besed delnice v mojih očeh zrasle, vsaj kot malo bolj oster dec se je izkazal.