Takrat so namreč spekulacije prihajale še od zunaj, doma so tudi Radiu Študent za tri dni izključili oddajnik, in Mojca Drčar-Murko je tako iz Nemčije poročala, da »se je del piscev, ki so šele med pisanjem odkrivali zvezo med planskim in tržnim gospodarstvom in so popravljali nekatere trdno zasidrane teze o kolektivističnem gospodarstvu, v sklepnih sodbah zatekal k stereotipu "prihodnost bo pokazala, ali je sistem preživel tvorca". Vodilne politične strukture takih vprašanj niso postavljale: za bonske politike, ki so se jim v redkem soglasju pridružili tudi opozicijski voditelji, je Jugoslavija trdna skupnost različnih narodov in narodnosti, ki je odločno pokazala voljo živeti v tem okviru in v takem družbenem sistemu.« Skratka, med sožalnimi brzojavkami Ceausescuja, Sadama Huseina, Honneckerja in Kim Il Sunga smo imeli trden načrt: »Nikoli ne smemo dopustiti, da bi se izgubljali v abstraktnostih in se tako ločevali od konkretnega boja ljudskih množic, a prav tako se ne smemo vdajati pragmatizmu.« Pod njega se je sicer v uvodniku Sobotne priloge 17. maja 1980 podpisal Jak Koprivc, vendar je zvito za svojo prodajal misel Franceta Popita. Toda prišlo je drugače, kot v tistih science-fiction filmih, kjer Sigourney Weaver ali Keir Dullea vključita mehanizem za samouničenje vesoljske ladje. Ko je Tito izdihnil, je nekje, s prijaznim glasom kake štiridesetletne napovedovalke televizijskega dnevnika, začelo tiktakati: »This country will self-destruct in 10 years… this country will self-destruct in 9 years, 11 months… this country will self-destruct in 9 years, 10 months…«