Sledila so mala pristanišča v palmovih zalivih, ki jim ne vem imena. V vsakem bi skočil z ladje in ostal v tropskem raju, pa sem moral v Ambon. Anton mi je pokazal "tojlet". V podkrovju ladje so bile nasproti kuhinje tri smrdeče luknje, tako ozke, da vanje nisem mogel z malim nahrbtnikom, ki je skrival "kenona", kot je fotoaparatu s sijočimi očmi pravil Anton. Problem je bil še drugje. Lestev, ki je vodila v podpalubje je bila zasedena z ljudmi. Tako si moral, če nisi hotel prebujati desetih Ambonežanov, do podpalubja po ograjah na zunanji strani ladje. Si predstavljate, ladja se ziblje, vi srfate po zarjavelih ograjah, pod vami pa morje, morje… Opazil me je kapitan in mi prijateljsko pomežiknil. To ni bilo "forbidn", bila je običajna pot med krovi.