ki jo je mali, temnokoži pritlikavki nataknil okoli temnega stebriča pod glavo njen prvi gospodar, on v visokih škornjih, da mu je zrla v dimlje, ko jo je nato pogladil po glavi, imel je rumene lase, potem ko je bila zrla skozi zeleno listje in skozi reže videla, kako so ji moža, pritlikavca, linčali beli ljudje, ki so prijahali na konjih, na rjavih sedlih in s pokrivali, obračajoč se in z glasnimi kriki so udrihali po njegovem temnem mesu, ki se je gostilo in sedalo vkup, ona pa je čutila, kako skozi podrast leze vanjo, kakor redek zrak, skozi pore, ko ziba v rokah dojenca in mu drži prst v ustih, da ga pohlepno sesa in godlja, kakor rahla vročica, zavest, brez ostrih obrisov, da bo na nekih stopnicah pustila svojega dečka, ki bo z jokom privabil bogaboječe, da ga dvignejo in zavijejo v raševinasto odejo, iz katere so poprej stresli ostružke, zakaj mnogo se je gradilo, da bo gledala za belim svežnjem s temno kupico in stekla s polnimi prsmi skozi bodečo rast in hladne tolmune stoječih voda, da bi obstala pred svojim gospodarjem, prestrašena, da jo potolče z enim samim udarcem in ji odreče možnost, da mu služi, da bi mu pustila, da ji čez sedem dni natakne verigo, splet kovinskih zank na pritlikav vrat in ji odredi delo in rastlinsko posteljo, dojemajoč, da se je med njima spletla vez gospodarja in pritlikavke, ki mu sega do dimelj in mu sledi, tik za petami njegovih škornjev in prikupnega temena.