Ti zimski večeri, čeprav ob petrolejki ali svečah, so bili polni lepote in domačnosti, kakršna je bila v tistih časih na deželi. Če si na novoletni dan zjutraj najprej srečal “babo”, je bilo tisto leto polno nesreče. Na novo leto je bilo važno opravilo pometanje. Pometati je bilo treba od vrat v sobo in ne obratno. Če bi pometali proti pragu, bi pometli vso srečo iz hiše. Na novo leto zjutraj je eden od družinskih članov moral k studencu po vodo. Studenec je okrasil z vejicami od jaslic. V zajeti vodi so se potem vsi umili. Ponekod so vrgli v vodo še novčič in se šele nato umili. Dekleta, ki so se to leto želela omožiti, so na novega leta dan vrgle v studenec rdeče jabolko. Če se je jabolko obrnilo s pecljem navzgor, je veljalo, da bo dekle dobilo pridnega in dobrega moža. Če pa se je obrnilo z “müho” navzgor, bo dedec hudoben in siten. 179 Na dan treh kraljev (6. januar) so popoldne prišli delavci na račun h kmetu. Gospodinja je postregla z mesom, tudi s potico in seveda z dobro domačo kapljico. Kmet je imel posebno knjigo, v kateri je imel vpisane delovne dni in posameznega delavca ter svoje delo. Tako sta ugotovila, kdo je komu kaj dolžan. Na ta dan so v cerkev ljudje nesli blagoslavljat vodo. Na vrata domačije so s kredo napisali velike črke G + M+ B. Ta napis je na vratih ostal do pustnega časa.180 Ponekod so na dan treh kraljev obesili pod hišni kap steklenico blagoslovljene vode, ker potem vrane in jastrebi ne morejo odnesti piščancev. Včasih se je na ta dan sejala solata, čeprav je bil sneg, saj naj bi takšna solata zelo dobro „obrodila“. Izročilo pravi, da je dekle, ki se je hotelo omožiti, na dan treh kraljev moralo pred zoro, tudi v najhujši zimi, boso po vodo k vodnjaku. Tistih, ki so se umili v tej vodi, se ni prijela nobena nalezljiva bolezen. V tem času se dan po obdobju zimskega mraka že opazno podaljša. Rek pravi, da je v tem času »den dukši za teko, kak kokot zine«. Mišljena je razlika v dolžini svetlobe 21. decembra, ko je je najmanj, in 6. januarja; kako gre dalje ta »petelinja fizika« – to pa naj reši kar vsak sam! 181 V fari Sv. Bolfenka je velik praznik antúnovo – antonovo (17. januarja), saj je svetnik sv. Anton njen zavetnik. Pred župniščem pri Bolfenku je bilo vsako leto polno stojnic z lectom in drugimi sladkarijami ter najrazličnejšo sejmarsko kramo. Ljudje so ta dan z žegnano vodo poškropil živino v štali in v hlevih. Na svečnico – 2. februarja so prižigali blagoslovljene sveče. Lepo oblikovane sveče iz voska, ki so jih ljudje kupili ta dan na stojnici, so imeli pri hiši za primer smrti in jih drugače niso prižigali. Pust je bil za vse dan norosti. Pustne šeme so že od ranega jutra krožile po vasi. Kar cela skupina jih je prijahala na konjih. Ta dan se je nacvrlo krofov, kosilo je bilo praznično. Zjutraj so jedli meso in kislo zelje, za kosilo pa purana. Pri mnogih hišah se je plesalo vse do polnoči. Nato se je pričel čas posta, ta je trajal vse do velike noči. Porok v tem času ni bilo.