Ali se mu ne zdi, da so desetletja ločenega življenja ustvarila razlike med Slovenci tukaj in tam? Starejšim kot da se je film ustavil: kar so počeli tu v domovini, pri tem so ostali v Argentini. Tako starši kot okolica so v začetku nasprotovali njegovi odločitvi, da se vrne v domovino. Pa so poznali tukajšnje razmere? Vsa leta smo se dopisovali z maminimi sestrami in imeli smo realne informacije. Po opravljeni avdiciji iz opere dva meseca ni bilo nobenega odgovora, in ker so prihranki kopneli, ga je odrešil zborovodja cerkvenega zbora pri uršulinkah Marjan Ribič, ki ga je predstavil dr. Mirku Cudermanu, ta pa ga je povabil v komorni zbor RTV. Takoj me iz opere pokličejo, da kaj se pa grem, saj sem vendar njihov solist. A ja, kako pa naj bi jaz to vedel? Mislim, da je bilo zadaj malo šlamparije, malo oznaka, da sem 'ta bel'. Vseeno, ali je bilo res vse tako enostavno, ali je res tako hitro prepoznaval tukajšnje kode vsakdanjega življenja, da nikoli ni prišel v zadrego? Hm, ko sem v kakem uradu ob odhodu pozdravil, so me nekam čudno gledali in to sem omenil tudi svojim tetam. 'Kaj pa rečeš?' jih je zanimalo. 'Zbogom, kaj naj bi pa drugega rekel?' 'Reči moraš tovariš!' Pa nikoli nisem. Nobenih srečanj s protiobveščevalci? Nekoč so me poklicali v sobico na Mačkovi na zaslišanje in začeli: 'Kdo pa ste?' 'Saj veste, kdo sem, saj ste me vi poklicali.' Dve uri so me spraševali samo o mami. Ko sem potem premišljeval, zakaj jih ni zanimal oče, sem spoznal, da o njem že tako vse vejo o tem me je namreč ob vsaki priložnosti povprašal sodelavec v Operi, ki je potem vse povedano prenašal naprej. Zanimalo jih je tudi, 'kako smo pa mi tam organizirani'. 'Imamo domove, kjer se učimo slovensko, verouk, pojemo v zboru. Ali mislite, da imamo tanke in vojake?'"