Takoj je bilo tudi jasno, da je sezona - ko se kobile gonijo. Signora conosce per caso il termine - estrus? Pri človeku tega namreč ni..., sem bil, seveda še naprej v tamkajšnjem uradnem jeziku, malo hudomušen. Certo. In sem, nekje v njenem pogledu, videl, da je - prav neverjetno - poprijela za to mojo igro. Nehajva se sprenevedati, Danielle, Danijel, ali kakor vam je pač ime. Že pred časom sem vas pogruntala. No, pa sva si bila bot. Ali kaj. Nisem bil niti posebej presenečen. Ampak takoj zatem je sledilo: Lahko naredite nekaj zame? Pofukajte mojo kobilo. Per favore. Marsikaj; česa takega si pa v tej situaciji res nisem bil mogel misliti. Saj ne, da bi bil zgrožen ali karkoli podobnega - preprosto ni mi bilo jasno. Gora vprašanj mi je prihajala iz možganov tik do glasilk, a te se niso zganile. Tudi sicer so moje telo, glava, oči, ustnice, mirovali, samo stal sem in neproblematično gledal to prisrčno gospo Marino Galeazzi.