je prihajal šibek soj svetlobe, je bilo stopnic nenadoma konec. Jeremija je prijel za kljuko in pritisnil nanjo. Toda vrata se niso odprla. Prvi hip si je celo oddahnil. Zdaj se mirne vesti lahko vrne gor in obvesti Rori, da so vrata zaprta! Potem se bosta skupaj odpravila poiskat Finlayja McCaina in nato … »Ne!« je tedaj glasno ustavil svoje razmišljanje. Finlay ga ni pripeljal v Sivi svet, da bi že pred prvo oviro vrgel puško v koruzo! Ampak, kaj naj pravzaprav stori? Domislil se je, da mu je mama nekoč pri odpiranju vrat v njihovo stanovanje rekla: »Vidiš, Jeremija? Zlat ključek imam!« Ko jo je vprašal, kaj s tem misli, je odgovorila: »Zlat ključ odpre vsaka vrata. In pri nas so vsi ključi zlati, ker se pišemo Zlat.« Jeremija je razburjeno pobrskal po hlačnih žepih. Res je v enem našel ključ, toda to je bil samo kratki, malce skrivljeni ključ, ki je odklepal ključavnico na njegovem starem kolesu. Ne da bi kaj dosti pričakoval, ga je vtaknil v ključavnico – in glej čudo! Vrata so se neslišno odprla in Jeremija je pokukal v vežo, kamor so vodila. Osvetljevala jo je stropna luč, od katere je prihajala siva svetloba. Iz veže je vodilo troje vrat. Gotovo so ena od njih vhod v Bršljankino sobo – toda katera? Od nekod je prihajala tiha glasba in slišati je bilo pridušene glasove. Jeremija se je po prstih odtiho84