»Saj sem že v njej,« je zamomljal, me trdno prijel za roko in mi začel slačiti hlačke. »Izpusti me!« sem zakričala povsem ogorčena in se mu poskušala iztrgati iz prijema. »Da si po vsem tem danes še drzneš priti sem, je pa res nekaj najhujšega, kar sem doslej doživela!« Vendar mi niti kričanje niti upiranje nista kaj dosti pomagala. Temu tipu se je očitno premaknilo kolesce ali pa je bil že vedno tako brezčuten, pa samo jaz tega še nisem opazila. Ramon me je z eno roko trdno držal in res mu je uspelo, da mi je slekel hlačke, nato pa je kljub pijanosti odpel še svoje hlače. Uspelo mu je celo, da jih je nekoliko potegnil dol. Nato se je zvalil name. Nenadoma me je popadel hud strah. Obraz nad menoj je bil povsem drugačen kot doslej, le še brezobzirno nasilen, predvsem pa ostudno pohoten. Začela sem jokati. Jokala sem kot dež, ker sem izgubila še zadnjo trohico dobrega mnenja o svojem prvem ljubimcu. Nenadoma me je bilo groza, ker so mi na misel prihajale same zgodbe posiljenih, zlorabljenih in umorjenih žensk. Moledovala sem ga in s pridušenim glasom prosila: »Prosim, pusti me pri miru, Ramon!« zaradi tega pa je le še bolj podivjal. Nenadoma se je začel zlobno režati in rekel: »Če bi ti končno dala mir in bila lepo pridna, bi morda celo uživala.« »Ti pa morda ne,« sem zdaj, kot skozi zaveso, zaslišala Sofijin glas. Nato pa sem zaslišala, kako je Ramon zarjovel, se bliskovito obrnil in planil s postelje.