Najdrznejša konfrontacija med mladino in sistemom do zdaj se je letošnjega februarja zgodila na Univerzi za informacijske študije v Havani. Med srečanjem s predsednikom kubanskega parlamenta Ricardom Alarconom so vprašanja študentov spontano postajala vse ostrejša in neprijetnejša. Zakaj so plače tako sramotno nizke? Zakaj večina nima dostopa do interneta? »Zakaj Kubanci ne moremo iti na počitnice v hotel in potovati v tujino?« v videu, ki se je hitro pojavil na spletu, stoje sprašuje vidno vznemirjenega Alarcona študent v modri majici z znakom @ na prsih. 21-letni Eliecer Avila, študent četrtega letnika fakultete, na koncu še doda, da ne bi rad umrl, ne da bi prej obiskal Bolivijo, kjer je padel Che. »Ta konfrontacija se je zgodila preprosto zato, ker se je porodila priložnost zanjo,« meni Frank Mora, specialist za Kubo na Univerzi za obrambo v Washingtonu. »Več, kot bo takšnih priložnosti, večkrat se bodo dogajali ti 'izpadi', kot jih imenuje oblast.« Mora pravi, da med kubanskim prebivalstvom obstajajo tri stopnje zahtev in pričakovanj. Prva je preprosto 'želim si živeti bolje in imeti dovolj hrane'. Druga je 'želim si več mobilnosti in dostopa do interneta'. »Tretja skupina pa si želi dramatične spremembe, kakršnim smo bili na primer priča v Vzhodni Evropi.« A dejanski delež ljudi, ki si želi to zadnje, je za zdaj težko določiti. »Med mladimi so za zdaj na prvem mestu dostop do informacij in dobrin ter svoboda izražanja.« Ta težnja po večji enakopravnosti s svojimi vrstniki po svetu je v zadnjih letih očitno naletela na plodna tla tudi prav v vrhu oblasti. Novi predsednik Raul Castro je kmalu po prihodu na oblast, kljub načelnemu stališču o ohranjanju dediščine svojega starejšega brata, naredil kar nekaj konkretnih korakov v smer liberalizacije sistema. »Raul je dejansko vpeljal spremembe, ki so v nasprotju s Fidelovim duhom,« pravi Brian Latell. »Nobena izmed teh stvari v času vladanja Fidela ne bi bila mogoča. Raul je dal ljudem vedeti, da razume njihove probleme. Zelo drugače od Fidela, ki je namesto reševanja domačih problemov raje paradiral po svetovnem političnem parketu.« Kubancem je po novem dovoljeno počitnikovati v domačih turističnih hotelih, lahko si kupijo osebni računalnik in mobilni telefon. Ob teh ukrepih je bilo sicer takoj slišati veliko ciničnih komentarjev, češ da so to le črke na papirju, saj si velika večina Kubancev teh stvari tako ali tako ne more privoščiti. A že v prvih mesecih so posledice teh ukrepov postale vidne tudi v vsakodnevnem življenju. Na cesti je videti skupinice mladostnikov, kako ocenjujejo mobilni telefon katerega izmed vrstnikov ali pa v izložbah občudujejo uvožena motorna kolesa, še enega izmed pred kratkim pridobljenih privilegijev. Videti je, da je to generacija, ki je zrasla v pomanjkanju materialnih dobrin, zaradi česar jih je pograbila z obema rokama, takoj ko so postale dostopne zanjo. »Zdaj velja, da moraš imeti lepe obleke in da punco preprosto moraš peljati v drago restavracijo,« pravi Renier, študent literature na Univerzi v Havani, ki noče razkriti svojega priimka. Prepričan je, da mora pot do večje svobode tlakovati prav njegova generacija. »Incident na Univerzi s predsednikom parlamenta je dokaz, da moramo na cesto, da bi prisilili vlado v nadaljnje spremembe.« Spremembe vodijo v spremembe – tega se je dobro zavedal Fidel Castro, ki se je do konca upiral vsakršnim reformam. Bal se je, da bosta večja svoboda in dostop do informacij vzpodbudila še večja pričakovanja med prebivalstvom. In zares, prav ob pomoči YouTubea je na primer incident na univerzi dobil še dodatni učinek in dodobra razburkal javno mnenje.