Razbremenjevanje kapitala, privatizacija in hkratna individualizacija socialnih, zdravstvenih in pokojninskih zavarovanj povzročijo korenite spremembe tudi na trgu delovne sile. Tako kot za različne oblike socialne varnosti velja, da niso nič drugega kot neupravičeno pridobljeni privilegiji, naj bi bili tudi dosežki, kot je zaposlitev za nedoločen čas z osemurnim dnevnim delovnim časom, torej razmeroma varna zaposlitev, ki poleg tega zagotavlja več kot le minimalno plačo (dosežek delavskih gibanj, ki so si upala poleg kruha zahtevati tudi vrtnice ne le višjo mezdo, da bi si ljudje poleg kruha lahko kupili še vrtnice, ampak tudi več časa, da bi jih lahko gojili), neupravičeni. Zahteve kapitala so jasne: takojšnja in čim večja fleksibilizacija trga delovne sile. Delavci in delavke morajo biti pripravljeni na priložnostne zaposlitve, ki so slabše plačane in večinoma tudi brez zavarovanj, na nenehno prisotno grožnjo odpustitve, na vsiljevanje "kulture podjetja" v zasebno življenje (delavkam na primer predpisujejo čas, ko lahko zanosijo, od zaposlenih zahtevajo "zdravo življenje" ipd.), na splošno slabšo plačo (po možnosti minimalno, čeprav je slišati celo zahteve, da bi jo odpravili: tako bi še dodatno razbremenili kapital, delavci in delavke pa bi dobili svobodo, da bi delali zastonj, si tako pridobivali izkušnje in utrjevali delovne navade) in na nespecificirano podaljševanje delovnega časa zaradi "potreb trga", ki hitro pripelje v več dela za nižjo plačo ...