Družina Lazarini je imela do leta 1945 v lasti 450 hektarjev zemlje, od tega je bila velika večina gozdov, predvsem v okolici Smlednika na Gorenjskem, od Šmarne gore proti severu; za obhod vseh meja zemljišča potrebujete dva dni. Poleg tega so imeli Lazarinijevi v lasti tudi velik smledniški grad. Posest so pridobili z nakupom leta 1795, ko je družina kupila bankrotirano posest, in minilo je veliko let, preden so se finance kolikor toliko popravile, potem pa jo je doletela prva resna denacionalizacija v slovenski zgodovini, zemljiška odveza po marčni revoluciji leta 1848. Takrat so izgubili tri četrtine zemlje, okoli 2500 hektarjev. Drugi odvzem so doživeli po prvi svetovni vojni z agrarno reformo, po kateri je smledniškemu posestvu ostalo še okrog 450 hektarjev, ki jih je takratni lastnik baron Henrik Lazarini upravljal razmeroma uspešno. »Posestvo je bilo za tiste čase zelo napredno in opremljeno s stroji, s hlevi; v tistih krajih, kjer takrat ni bilo industrije, je dajalo ogromno zaslužka,« pravi Henrikov pranečak in eden od štirih dedičev Franc Lazarini. Po socialistični revoluciji je bilo, kot vsa velika posestva, trn v peti oblastnikom in maja 1945 so Henrika Lazarinija zaprli pod pretvezo, da je bil med vojno nemški župan in da je delal za okupatorja. Drži sicer, da je bili med vojno župan, ni pa res, da so bili vsi župani Nemci, še manj pa, da je sodeloval z okupatorjem. Po mnenju dediča smledniškega posestva je komunistična oblast izvedla zelo prefinjen trik. Že na tretjem zasedanju Avnoja je izdala serijo avnojskih zakonov, po katerih naj bi posest nemških državljanov po vojni prišla neposredno v last države. Henrika Lazarinija so imeli zaprtega do septembra 1945, ko ga je prvič poklical predse tožilec, ki pa v prijavi ni našel ničesar, kar bi ga bremenilo. Družina Lazarini je namreč že od sredine prejšnjega stoletja postajala vse bolj slovenska. Sin Franca Lazarinija je že šesta generacija, ki ima slovensko mater. Drugače pa so Lazarinijevi beneška družina. Prvi član je prišel v te kraje pred 300 leti. Leta 1648 se je poročil še z Italijanko, njegovi potomci pa so se poročali bolj na avstrijsko stran. In že od nekdaj so se Lazarinijevi imeli za Slovence. Tako seveda tožilec pri baronu Henriku Lazariniju ni našel ničesar, kar bi ga bremenilo, in ga je spustil na prostost brez sojenja. »Vendar moj stari stric ni nikoli dobil oprostilne sodbe in tudi nobeden od družinskih članov ne, vse do lani. Lani pa mi je po naključju prišla v roke. Vse do takrat sem bil prepričan, da so ga obsodili na odvzem vsega imetja, ker naj bi bil sodelavec okupatorja,« pravi Franc Lazarini. Kljub oprostilni sodbi pa je nova oblast leta 1945, medtem ko je bil baron Henrik Lazarini v zaporu, povsem izpraznila graščino. Skoraj ves premični inventar so odpeljali, pustili so samo manjvredne kose pohištva. Za zdaj obstajajo samo domneve o tem, kaj so odnesli. Iz spisov takratnega krajevnega ljudskega odbora sledi, da so najbolj obremenjeni takratni oskrbniki. Za koga so kradli, pa Franc Lazarini še ugiba.