Zato je že mnogo prej, preden je pred desetimi dnevi uradno razglasil, da se bo potegoval za demokratsko predsedniško kandidaturo in še preden je pred tremi tedni prvič javno oznanil, da je demokrat, pridobil simpatije množice nasprotnikov vojaškega posega v Iraku, med katerimi je bil tudi dobršen del liberalnejše usmerjenih demokratskih volivcev. Nekateri ameriški komentatorji že pravijo, da bi si morali demokrati Clarka izmisliti, če se ne bi sam pojavil na sceni. Seveda pa njegova takojšnja priljubljenost med demokratskimi volivci pove veliko tudi o razmerah v demokratski stranki. Če je poleg guvernerja Vermonta Howarda Deana le upokojeni general Clark, kot še ne povsem profiliran demokrat, zmogel dovolj poguma in moči, da je v času vseameriške evforije boja proti terorizmu povzdignil glas proti vojni, potem mora biti s stranko, ki naj bi zagovarjala liberalnejšo stran ameriškega političnega občestva, nekaj hudo narobe.