Od Vasišča je videti le še sledove opuščenih njiv. Spominjajo na lakonični Levstikov stavek, ki nam je mnogim tako po duši: dela mu ni bilo mar, namreč Krpanu. Tudi od spomina na tradicionalno notranjsko tihotapstvo (lesa, tobaka, papirčkov za zvijanje cigaret, kresilnih kamenčkov za vžigalnike, saharina ...) so v teh krajih ostali le sledovi. Kako je bilo v Krpanovih časih, brez besed izpovedujejo le še burja in pozimi snežni zameti na ozkih skritih poteh, ki jih je po Levstikovi licentii poetici za svoje potovanje s kočijo v Trst izbral sam dunajski cesar. Dandanes je cest po Krpanovini ničkoliko; v snegu neprevoznih, v kopnem prašnih. Občutljivo blago, pa ne tihotapsko, tovorijo po njih samo čebelarji, ko v javorniško pogorje vozijo na pašo svoje pridne čebele, ki jim je za delo zelo mar. Dulcis ex labore fructus, sladek je sadež, ki ga zaslužiš z delom, je stavek, (nekoč) zapisan na slovenskem tolarskem dvajsetaku. Sladko in boljše kot z dvajsetakom je poplačano vandranje ali kolesarjenje čez valovito pivško pokrajino, prepredeno z vrtačami in nemirnimi podzemnimi vodami. Z dobrim zemljevidom pa lahko pohodnik po poteh, ki jih sam odkriva, tihotapi nekaj občutka za sladkosti romantike in zasoljenost avantur.