pomladnih kupih gnoja na notranjskih njivah, se bo zazdelo, da nam Martin v nos spušča tudi svoj veter. Ne, ne, to bo le vetrno strelivo burje, ki je krpansko močna, brihtna in zdrava. Tod včasih Burja tolče iz krpanskih kanonov. Dobro se oblecite! Od Vasišča je videti le še sledove opuščenih njiv. Spominjajo na lakonični Levstikov stavek, ki je mnogo ljudem tako po duši: dela mu ni bilo mar, namreč Krpanu. Tudi od spomina na tradicionalno notranjsko tihotapstvo (lesa, tobaka, papirčkov za zvijanje cigaret, kresilnih kamenčkov za vžigalnike, saharina ...) so v teh krajih ostali le sledovi. Kako je bilo v Krpanovih časih, brez besed izpovedujejo le še burja in pozimi snežni zameti na ozkih skritih poteh, ki jih je po Levstikovi licentii poetici za svoje potovanje s kočijo v Trst izbral sam dunajski cesar. Dandanes je cest po Krpanovini ničkoliko; v snegu neprevoznih, v kopnem prašnih. Občutljivo blago, pa ne tihotapsko, tovorijo po njih samo čebelarji, ko v javorniško pogorje vozijo na pašo svoje pridne čebele, ki jim je za delo zelo mar. Dulcis ex labore