Po Glavni zadružni zvezi je nastal Zavod za čebelarstvo, v katerem je bil Mirko uslužbenec do leta 1974 ali 1975, potem pa se je kot edini belokranjski čebelar redno zaposlil pri Medexu. In čeprav stari slovenski pregovor pravi "Muha ne da kruha", si je s čebelami leta 1987 zaslužil pokojnino. A najbrž bi kar zbolel, če bi se moral od njih tudi posloviti. Vesel je, da gre po njegovih stopinjah sin Bojan, ki že skrbi za 150 čebeljih družin, medtem ko jih ima Mirko 210. Prizna pa, da ima prav sedaj, ko je v pokoju, veliko bolj proste roke pri odločanju o tem, čemu naj se pri čebelarjenju najbolj posveti. "Ko sem bil pri Medexu, sem se moral prilagajati njihovim zahtevam. Takrat so imeli matični mleček, cvetni prah in propolis prednost pred medom. Vzgajal sem tudi gospodarne matice. Sedaj so zame najpomembnejše različne vrste medu, sledita cvetni prah in propolis. Pripravljam tudi različne pijače iz medu, kot so medeni liker, belokranjska medica in kranjska medica, po starih receptih pa melbrosin in medeni sirup," našteva Mirko. Pri Pavlinovih se trudijo, da čebelji pridelki ne bi šli od hiše v sodih in kantah - kar bi sicer bilo najbolj enostavno - ampak vse pakirajo v lično embalažo. Mirko pravi, da ga najbolj zaboli, ko vidi, kako nekateri prodajejo med v kozarcih, pa se niti toliko ne potrudijo, da bi odlepili nalepke, na katerih piše, da so bile nekdaj v embalaži kisle kumarice. "S tem ne razvrednotijo le dela čebelarja, ampak tudi pridnih čebel," se jezi Mirko ter neprestano pogleduje proti čebelnjakom, okrog katerih je živo kot sredi pomladi, v resnici pa manjka le teden do koledarske zime. Da pa njegov med ni le lepo pakiran, ampak tudi dober, dokazujejo številna priznanja. Zadnja je dobil na letošnjem jesenskem sejmu sadja, semen in sadik v Gornji Radgoni. Od 48 priznanj, ki so šla po vsej Sloveniji, jih je kar 5 prišlo v Belo krajino, od tega tri k Pavlinovim: zlato za hojev ter srebrni za akacijev in gozdni med.