O dolgoročnih vzrokih ter konkretnih pričakovanjih so kmetijski minister Ciril Smrkolj, vinogradniški in vinarski strokovnjaki ter le redki pridelovalci govorili na okrogli mizi Slovensko vinogradništvo včeraj, danes, jutri, ki jo je pripravila kmetijska svetovalna služba. Uvodoma je Roman Štabuc s Kmetijskega zavoda v Mariboru predstavil, da je bilo vse do konca druge vojne slovensko vinogradništvo del evropskega, s katerim je potem izgubilo stik zaradi političnih sprememb. Na vrhuncu smo pridelovali grozdje tudi na 50.000 hektarjih, kratkotrajno obdobje ponovnega razcveta je doživela ta dejavnost po osamosvojitvi, s slabo organiziranostjo pa tudi hiter, trd padec na evropska tla. Kljub skromnim 20.000 hektarjev vinogradov je vina doma preveč, ker ga sami popijemo čedalje manj. Kriza na vinskem trgu je zmanjšala obnove pri zasebnikih in v kmetijskih podjetjih skoraj za polovico. Vino je medtem postalo pridelek, za katerega strokovnjaki ugotavljajo, da ga je treba preučevati globalno, tržiti pa lokalno, vendar razdrobljeni slovenski pridelovalci tem zahtevam še niso kos. Višja raven znanja in kakovost sta na trgu sicer predpogoj, a le ena izmed zahtev. Manjši vinogradniki pogrešajo močnejšo vinsko trgovino predvsem na območjih, kjer velike kleti v izgubah in z zalogami ne zmorejo več igrati vloge osrednjega reševalca vinogradništva na svojem območju. Trdnejše povezovanje zaradi velikih stroškov vlaganja v trg bo nujno tudi med večjimi vinarji, še zlasti v izvozu. Številni vzhodnoevropski vinarji so nas na tujem že prehiteli, saj v Sloveniji razmišljamo o izvozu šele zadnji dve leti. Prvi konkretnejši dosežek je letošnji izvoz 7,5 milijona litrov, kar je v primerjavi s predlanskih milijonom litrov veliko, vendar je v kleteh še vedno preveč zalog, ki bodo znižale ceno tudi letošnjemu pridelku grozdja. Na vprašanje mag. Antona Vodovnika iz KZ Maribor, ali bo letos ponekod grozdje res po 25 tolarjev za kilogram, je kmetijski minister Smrkolj odgovoril, da bi bilo zaradi slabe organiziranosti za nekatere kleti grozdje predrago, tudi če bi bilo zastonj. Država bo urejala le razmere na trgu, o združevanju in povezovanju na trgu ter izdelavi branžnega načrta pa se bodo morali dogovoriti znotraj panoge sami. Kleti se bodo morale reorganizirati in se dogovoriti, katera bo na določenem območju vodilna, zadružniki pa si bodo morali sami izboriti čim višjo ceno. Država je doslej že poskrbela za znižanje uvoza na minimalne količine, na evropske podpore pa vinogradniki ne smejo preveč računati. Še najbolj realno je pričakovanje, da se bo lahko naše vinogradništvo znotraj evropskega vključilo v pridobivanje sredstev iz okoljevarstvenih programov, saj dosegamo najboljšo kakovost na najbolj ekstremnih površinah. Vendar je minister opomnil, da domača državna podpora vinogradništvu 56.000 tolarjev po hektarju že zdaj za 10.000 tolarjev presega podporo v EU.