Da se mi je posvetilo, kako si lahko težave pri zlaganju nove štajerske kuhinje omilimo z vinskimi spoznanji, je pravzaprav kriv zajec, ki bi ga zaradi tega pravzaprav moral napisati z veliko začetnico. Bili smo namreč na večerji pri Tonetu Skazi. Žena Renata je ocvrla domačega zajca, magister vina pa nam je predstavil svoja haloška vina in svojo filozofijo. Ne pomnim, kdaj prej sem jedel tako dobrega zajca ("Mlad mora biti, ne prevelik, in razrezati ga je treba na majhne kose!") in kdaj prej mi je kdo že tako ponosno in zadovoljno natakal svoja vina. Okušali smo rence v štirih različnih kakovostnih razredih, pa še veliko drugih sort, od polsuhih do najbolj sladkih, in pri vsakem požirku vonjali zemljo tistega hektarja najbolj sončnega haloškega vinograda in pot tistega vinogradnika, ki je bil včasih velik vinski direktor, toda vina dela šele zdaj, ko sam pridela grozdje in ga sam v domači hiši spremeni v žlahtno kapljico. Kot upokojenec, poln znanja in izkušenj, ustvarja vina, ki imajo predvsem eno značilnost: da so Skazova! Da so, torej, vina s karakterjem, trmasta in samosvoja, haloška in štajerska, vina, ki nikogar ne posnemajo in se nobenemu ne klanjajo. Barik? Kje pa! "Saj sem bil v Bordeauxu in videl, kako to delajo. Toda to je za njihova, ne za naša vina. In ne tako, kot to počnejo danes modni vinarji pri nas!" Ostanki sladkorja? Seveda! "Naša vina so pitna. Njim dobro dene nekaj več sladkorja, njihovim pivcem pa nekaj manj alkohola. Pa naj drugi govorijo, kar hočejo!"