Slovenska zunanja politika lahko zadovoljno počaka konec leta, saj ji je tik pred zdajci uspel velik diplomatski met. Tudi največje poznavalce tega področja je prav gotovo presenetila novica, da je Republika Fidži (zdaj pa atlas v roke in jo najdite!) enostransko ukinila vizume za imetnike slovenskega potnega lista. Tako so na najboljši način zaprli usta vsem tistim, ki razlagajo, da naša diplomacija ničesar ne doseže, ne da bi ji bilo za to treba plačati visoko ceno. Ta dogodek ni zgolj simbolnega pomena, ampak ima vrsto praktičnih pozitivnih posledic. Vseh 126 Slovencev, kolikor jih na leto obišče to prijateljsko deželo, bo potovalo veliko enostavneje, hkrati pa odpira izjemne možnosti krepitve nadaljnjega pestrega meddržavnega sodelovanja na kulturnem, znanstvenem in gospodarskem področju. Toda kljub vsesplošnemu navdušenju je treba ohraniti hladno kri, kajti kot vemo, v politiki ni ljubezni, ampak so samo interesi. Zato naj ne bomo presenečeni, če bodo čez kakšen mesec pricurljali v javnost tajni dokumenti, ki potrjujejo, da je fidžijska poteza posledica tajne diplomacije. Morda je Slovenija na Fidžiju kupila sodobno protipehotno orožje, ker imamo slabe izkušnje z Izraelom. Lahko da smo Fidžijcem podarili tiste plinske maske v koprskem pristanišču. V zahvalo so odpravili vizume, pri nas doma pa so se nekateri znebili kronskega dokaza o medvojnem mešetarjenju z orožjem in opremo. Malo je verjetno, ni pa nemogoče, in v tem ima kritično oko slovenske opozicije prav, da smo Fidžiju obljubili vso podporo, če se odloči za vstop v EU ali NATO, kar je pogosta obljuba naše diplomacije. Povsem pa je upravičena bojazen, da gre za zelo zahrbtno potezo, s katero se želi pritegniti na Fidži karseda dosti slovenskih turistov in tako močno prizadeti slovenski zimski turizem, kar potem neposredno vpliva na naš gospodarski položaj, ki je osnova za nadaljnjo demokratizacijo družbe in obračun s silami kontinuitete. Dokler zadeva ne bo povsem jasna, je treba administrativno omejiti pot na Fidži.