Tisti, ki so bili proti Bushevi invaziji na Irak, so opozarjali predvsem na troje: prvič, da bodo Američani obtičali v Iraku, drugič, da se bodo Iračani okupaciji uprli, in tretjič, da bo vojna destabilizirala kompletno regijo. Bush in bušiji so le zamahnili z roko: oh, kje neki, vse skupaj se bo odvrtelo na hitro, kirurško, tako rekoč brezbolno - pridemo, osvobodimo, odidemo! In iraško ljudstvo bo rajalo na svobodnih, demokratičnih, srečnih ulicah! In glej, no, Iračani res rajajo - vsakič, ko sestrelijo kak ameriški helikopter. Po sestrelitvah slišimo: "Vsi smo srečni, da so izgubili helikopterje!" In: "Ne bodo varni, dokler ne zapustijo Iraka!" Da pa rajanju ne bi bilo konca ne kraja, jih zdaj sestreljujejo že kar po tekočem traku - novembra so sestrelili štiri, tudi dva črna jastreba. Umrlo je 39 vojakov. Da ne gre le za "osamljene incidente" in da so Iračani na okupacijo odgovorili z gverilsko vojno, z narodno osvobodilnim bojem, je jasno že ves čas - novost je v tem, da postajajo napadi na ameriške sile vse bolj sofisticirani, vse bolj organizirani, vse bolj drzni in vse bolj pogubni. Ne pozabite, da so iraški gverilci nedavno demolirali tudi nekaj ameriških prestižnih tankov M-1 Abrams, kar govori o njihovi vse večji samozavesti in taktično-tehnični usposobljenosti - hja, začeli so napadati tudi "težje tarče". In nobenega dvoma ni, da postaja odporniško gibanje tudi vse bolj množično - in da krila širi vse hitreje. CIA v svojem tajnem poročilu, ki je pricurljalo v javnost, ocenjuje, da je v odporniško gibanje vključenih že več kot 50.000 Iračanov. Vse to dokazuje, da je v Iraku vse hujše. No, Bush, ki so ga te dni v Londonu med "državniškim" obiskom v glavnem skrivali ("nevidni gost"), trdi, da je vse okej. Še več, da gre na bolje.