Novost vseh teh pogojev nakazuje primerjava z velikimi (in približno istočasnimi) kitajskimi in arabskimi migracijami v Jugovzhodno Azijo in Vzhodno Afriko. Te migracije je redko »planirala« kakšna metropola in še redkeje so vodile k stabilnim razmerjem podreditve. V kitajskem primeru je edina bleda vzporednica izjemen niz potovanj daleč prek Indijskega oceana, ki jih je v začetku 15. stoletja vodil sijajni admiral, evnuh Zheng He. Namen teh drznih podjetij, ki jih je bil zaukazal cesar Yongle, je bil vzpostavitev dvornega monopola nad zunanjo trgovino z Jugovzhodno Azijo in področji zahodno od nje proti pustošenju zasebnih kitajskih trgovcev.5 Do sredine stoletja se je ta politika že izkazala za neuspešno, nakar so Mingi opustili prekomorske pustolovščine in usmerili svoje napore v preprečevanje izseljevanja iz Srednjega kraljestva. Padec južne Kitajske v roke Mandžujcev leta 1645 je povzročil precejšen val beguncev v Jugovzhodno Azijo, za katere so bile vsakršne politične vezi z novo dinastijo povsem nezamisljive. Politika dinastije Čing, ki je sledila, se ni bistveno razlikovala od politike kasnih Mingov. Leta 1712 je denimo odlok cesarja Kangxija prepovedal vso trgovino z Jugovzhodno Azijo in razglasil, da bo njegova vlada »zahtevala od tujih vlad, da Kitajce, ki se nahajajo v tujini, vrnejo v domovino, da jih bodo lahko usmrtili«.6 Zadnji veliki val prekomorske migracije spada v 19. stoletje, ko je dinastija propadla in se je v kolonialni Jugovzhodni Aziji ter Siamu pojavilo velikansko povpraševanje po nekvalificirani kitajski delovni sili. Ker so bili tako rekoč vsi migranti politično odrezani od Pekinga in ker so bili večinoma nepismeni govorci med seboj nerazumljivih jezikov, so jih bolj ali manj absorbirale lokalne kulture oziroma so si jih dokončno podredili napredujoči Evropejci.7