Število maturitetnih predmetov je bilo nekaj časa medijsko predstavljeno kot največji problem mature. Moji podatki o tem, koliko dijake bremeni število predmetov na maturi, so nekoliko drugačni. Raziskava, ki je bil zaključena leta 1998 (vključena populacija je bila omejena na Ljubljano z okolico), je med drugim pokazala, kateri šolski problemi najbolj težijo gimnazijce. Navajali so občutek nesmiselnosti nekaterih učnih vsebin, dolgočasje pri pouku, preverjanje znanja faktov, kulturo komunikacije učiteljev in tudi število predmetov na maturi ter dnevne obremenitve s poukom, vendar šele na šestem oziroma osmem mestu. Približno istočasno je ena od pedagoginj svojo akademsko veljavo odstopila ruralno usmerjeni politični stranki in je v medijih objavljala kritike na račun mature. Po anketiranjih smo raziskovalci o tem poklepetali z dijaki. Nekateri dijaki, prepričana sem, da več kot polovica, so bili kar užaljeni, da jih želi nekdo tako ceneno speljati od bistvenih problemov šole. Omenili so tudi, da ima manj predmetov na maturi tudi slabo stran, saj manj ocen pomeni večje tveganje za skupni uspeh in manj možnosti, da uveljavijo izbirnost. Obseg priprav na maturo bi bil, so dejali, enak, a te so tako ali tako boljši del gimnazije. Gimnazijci večinoma želijo kvalitetno znanje, želijo biti spoštovani, najvišjo ceno v njihovih očeh imajo razgledani, pošteni in zahtevni profesorji... Osebno mislim, da večino slovenskih gimnazijcev predstavljajo znanja željni mladi in ne izgubljenci, ki jim je prvi cilj odrasti s čim manj učenja.