In krokodilov res nisva videla, v Kakaduju že ne. Videla pa sva jih na krokodilji farmi blizu Darwina. Tukaj jih imajo kar petnajst tisoč, saltiejev, ta velikih in ta nevarnih, freshiejev, ta manjših in ne preveč bojevitih. In ker imajo krokodili grdo navado, da večino časa preživijo v vodi, vsaj takrat ko jim telesna temperatura ne zdrkne prenizko in se jim ni treba ogreti na soncu, jih morajo nekako spraviti iz vode, da upravičijo visoko vstopnino. Do bilabonga, kjer je največ krokodilov, prinesejo rangerji polno kad mrtvih piščancev. Krokodili že vedo, kaj se pripravlja. Približajo se obali. Nad površino vode vidiš samo vrhnje dele glav z nosnicami in očmi. Ranger zaluča prvega piščanca in dve veliki zverini, dolgi več kot šest metrov in težki celo tono, se poženeta iz vode. Drugi prilezejo iz vode in hlastajo za piščanci, ki letijo mimo njihovih gobcev. Ko so snemali film Crocodile Dundee, so Burta, petdesetletnega in sedem metrov dolgega krokodila, ki domuje na tej farmi v lastnem bazenu, razdražili na isti način, da bi bili filmski kadri bolj dramatični. Ko pa bi ga moral po scenariju lovec na krokodile, imenovan Crocodile Dundee, zabosti z nožem, da bi rešil glavno igralko, so raje uporabili umetnega krokodila. Je bilo bolj varno. Burt je znan kot zelo razdražljiv in napadalen. Štiri samice je ugonobil, ko so si prizadevali, da bi prišli do njegovega potomstva.